Čeprav so invazivne vrste, kot so recimo žuželke, navadno majhne, prinašajo ogromne ekonomske in ekološke posledice. Ti organizmi lahko tako močno ogrozijo avtohtono floro in favno, da so primerljivi z ekstremnimi vremenskimi pojavi.
Prejšnji teden je objava v reviji Nature gospodarsko škodo invazivnih vrst ocenila 1646 odstotkov višje, kot je veljalo doslej, poroča Bloomberg. Avtorji analize so poskušali zapolniti vrzel v databazi Invacost, ki se osredotoča pretežno na Evropo in Severno Ameriko. Čeprav se izračun, ki je upošteval 162 vrst v 172 državah, zdi vrtoglav, je dejansko stanje najverjetneje precej bolj zaskrbljujoče.
Tujerodne vrste so vse rastline, živali in drugi organizmi, ki se (navadno zaradi človeških migracij) znajdejo izven svojega naravnega okolja. Če negativno vplivajo na lokalno biodiverziteto, ekosistem, gospodarstvo ali človeško zdravje, se smatrajo za invazivne. Po svetu je 37.000 zabeleženih neavtohtonih vrst, od tega je 3500 invazivnih.
Raziskava, objavljena v reviji Nature, ocenjuje, da so nas invazivne vrste med leti 1960 in 2022 stale 2,2 bilijona ameriških dolarjev. Povprečni letni stroški potemtakem znašajo 35 milijard dolarjev. Za primerjavo: študija, izvedena leta 2023, je gospodarsko škodo podnebnih sprememb ocenila na 53 milijard letno v obdobju 2000-2019, dodaja Bloomberg.
Obravnava stroške invazivnih vrst deli na dve kategoriji, in sicer na stroške odpravljanja škode, ki jo povzročajo, skupaj s preprečevanjem njihovega širjenja na eni strani ter na gospodarsko škodo na drugi strani. Gospodarska škoda je 29-krat večja od stroškov upravljanja invazivnih vrst. Še več, gospodarski stroški dosežejo vrhunec šele 46 let po prihodu tujerodne vrste.
Nekatere škodijo zdravju, druge varnosti hrane ali količini pridelka. Celo navidez neškodljive vrste, kot so evropski zajci, lahko opustošijo lokalno rastlinstvo, kakor se je zgodilo v Avstraliji. Spet drugod lahko povzročajo poplave, kot to počne signalni rak, poškodujejo infrastrukturo, k čemur je nagnjen japonski dresnik, ali mašijo čistilne naprave kot v primeru zebrastih školjk. Tistih, ki izrivajo avtohtone prostoživeče živali, je preveč, da bi jih lahko našteli. Širjenje tujerodnih vrst se bo zaradi čedalje večje svetovne trgovine, potovanj in podnebne krize le še stopnjevalo.
Problem je torej globoko zakoreninjen. Od leta 2016 so svetovno javnost zaskrbela množična poročanja o invaziji azijskih sršenov, ki morijo čebele. Od leta 2023 imamo dokaze, da so začeli prezimovati na britanskih obalah. Obstajajo seveda zgodbe o uspehu. Avstralcem je na primer uspelo iztrebiti pet vrst: neleteče ptice weke, mačke, črne podgane, hišne misi in kunce. Od takrat si je območje izredno opomoglo in tam zdaj uspeva več avtohtonih živali kot kadar koli v zadnjih 150 letih. A nekaterih vrst, kot so orjaški afriški polži na Floridi ali azijski sršeni v Veliki Britaniji, se je težje znebiti.
Preberite več:
K rešitvi pripomorejo mednarodni predpisi, kot je Konvencija o ravnanju z balastnimi vodami, ki je že nekoliko zajezila afriškega sršena. A dokler bomo migrirali ljudje, bomo s sabo prinesli rastline in živali. Največji prispevek v Nature objavljene raziskave je verjetno spoznanje, da podcenjujemo celotni obseg problema. Vse kaže, da smo invazivna vrsta, ki stane največ, ravno mi.
