Država z javnim dolgom nad 135 odstotki BDP, s produktivnostjo, ki tri desetletja stagnira, in z najhitreje starajočim prebivalstvom v Evropi je v tretjem lanskem četrtletju po obsegu izvoza blaga prehitela tretje največje gospodarstvo sveta. Italija je po podatkih OECD prvič izvozila več kot Japonska.
V zadnjem desetletju je italijanski izvoz zrasel za 48 odstotkov v tekočih dolarjih, skoraj dvakrat hitreje od nemškega ali francoskega. Od sedmega mesta med svetovnimi izvozniki se je povzpela na četrto, za Kitajsko, Združenimi državami in Nemčijo.
Javni dolg bo po napovedih Evropske komisije do leta 2027 dosegel 137 odstotkov BDP. Produktivnost na zaposlenega je nižja kot pred finančno krizo leta 2008. Delovna sila se krči, delež žensk na trgu dela ostaja pod povprečjem EU. Jug države zaostaja za severom. Italijanski izvozniki kljub temu prodirajo na tuje trge z intenzivnostjo, ki preseneča analitike.
V prvih enajstih mesecih lani je Italija izvozila blago v vrednosti 591,3 milijarde evrov, 3,1 odstotka več kot v enakem obdobju leto prej. Rast so po podatkih ISTAT poganjali farmacevtski izdelki z 31-odstotnim skokom, kovine in kovinski izdelki z 8,4-odstotno rastjo ter prevozna sredstva brez avtomobilov z 10,7-odstotnim povečanjem.
Strojna industrija predstavlja 17 odstotkov prodaje v tujino, okoli 116 milijard dolarjev letno. Italijanski stroji za pakiranje, tekstilno industrijo in predelavo hrane opremljajo tovarne od Kitajske do Brazilije. Farmacija, ki je pred desetletjem predstavljala obrobni delež izvoza, je postala eden najhitreje rastočih sektorjev. Ne gre za temeljna raziskovanja, temveč za sposobnost industrializacije kompleksnih procesov ob ohranjanju izjemnih standardov kakovosti.
Sto najpomembnejših italijanskih izvoznih proizvodov predstavlja zgolj 40 odstotkov celotnega izvoza. V Franciji je ta delež 50 odstotkov, v Južni Koreji 67. Razpršenost zmanjšuje ranljivost ob sektorskih krizah.
Prav zato težave japonske avtomobilske industrije Italiji ne škodijo. Avtomobili predstavljajo med 10 in 15 odstotki japonskega izvoza, v italijanskem zgolj tri odstotke. Japonski proizvajalci se spopadajo s strukturno krizo, v preobrazbi na električna vozila zaostajajo za kitajskimi in evropskimi tekmeci. Toyota je pred dvema mesecema globalno prodala 3,4 odstotka manj električnih vozil kot leto prej, na kitajskem trgu 7,5 odstotka manj.
Ameriške carine, ki so na avtomobile in dele dosegle 25 odstotkov, so japonski izvoz dodatno prizadele. Japonska je predlani v ZDA izvozila motornih vozil in delov v vrednosti 7,3 bilijona jenov oziroma približno 48 milijard dolarjev. Trumpova trgovinska politika je ta tok znatno zmanjšala.
Italijanska odpornost temelji na modelu industrijskih distriktov, geografsko zgoščenih mrežah malih in srednjih podjetij, specializiranih za posamezne sektorje. V Brianzi izdelujejo pohištvo, v Pratu tekstil, v Emiliji-Romanji stroje in luksuzne avtomobile. Ferrari, Lamborghini in Ducati prihajajo iz te regije. Geografska bližina omogoča stabilnost dobavnih verig v nestabilnem mednarodnem okolju.
Prelomnico je prinesel program Industrija 4.0 iz leta 2016. Fiskalne spodbude za digitalizacijo in avtomatizacijo so preobrazile proizvodne procese. Naložbe v strojno opremo so poskočile za 59 odstotkov in dosegle 7,3 odstotka BDP, več kot v Nemčiji s 6,6 odstotka ali Franciji s 5,2 odstotka. Majhna podjetja, ki so še pred desetletjem proizvajala tradicionalne stroje, danes izdelujejo opremo za sončne elektrarne in industrijsko energetsko učinkovitost.
Prehrambni sektor dodaja stabilnost. Izvoz hrane in pijač je predlani dosegel rekordnih 69 milijard evrov. Oljčno olje je v vrednosti zraslo za 45 odstotkov. Oznake kakovosti in trženjske strategije so iz lokalnih izdelkov ustvarile globalne ambasadorje.
Poti obeh držav se razhajajo tudi zaradi valutne dinamike. Jen je poleti predlani dosegel najnižjo raven v 37 letih, 161 jenov za dolar. Čeprav je šibkejša valuta tradicionalno ugodna za izvoznike, je japonskim podjetjem dvignila cene uvoženih surovin in komponent. Realna efektivna menjalna vrednost jena je dosegla najnižjo raven od začetka statistike japonske centralne banke leta 1970.
Mednarodni denarni sklad v lanskem poročilu opozarja, da Italija potrebuje strukturne reforme za trajno rast. Produktivnost ostaja šibka, prebivalstvo se stara, regionalne razlike vztrajajo. Isti dokument priznava odpornost gospodarstva in rekordno zaposlenost. Brezposelnost je padla na šest odstotkov, najnižje od začetka globalne finančne krize.
Italija je predlani ustvarila trgovinski presežek v višini 54,9 milijarde evrov. Primanjkljaj pri energiji se je zmanjšal s 65 na 50 milijard evrov, skupni presežek pa je presegel sto milijard, najvišje v zgodovini države.
Italijanski minister za gospodarstvo Adolfo Urso je na srečanju kmetijskih organizacij prejšnji mesec položaj povzel z besedami, da je Italija v najtežjem letu globalizacije, v letu vojn, ki obkrožajo Evropo, trgovinskih sporov, ameriških carin in protekcionističnih odzivov drugih držav, prehitela Japonsko in postala četrta največja izvoznica na svetu.
Francoski poslovni časnik Les Echos je zmago pospremil z opozorilom. Italijanski model deluje, tveganja pa ostajajo. Šibkejši dolar in močnejši evro otežujeta položaj izvoznikov. Ameriške carine bi lahko zmanjšale prodajo za 17 milijard evrov letno, opozarja industrijsko združenje Confindustria.
Država, ki jo številni vidijo kot bolnika Evrope, je na področju, kjer šteje izvozna konkurenčnost, prehitela enega od nekdanjih industrijskih velikanov sveta.
