V državi z največjo gostoto avtomobilov v Evropski uniji in enim najstarejših voznih parkov na celini bi pričakovali razcvet avtomehanične dejavnosti. A podatki raziskovalnega centra CGIA iz Mestra, objavljeni konec februarja, rišejo povsem drugačno sliko: v zadnjem desetletju se je v Italiji zaprlo približno 8400 servisnih delavnic, kar pomeni desetodstotni upad. Leta 2024 jih je bilo le še dobrih 75.200, medtem ko jih je deset let prej delovalo 83.700.
Na italijanskih cestah je registriranih 701 vozilo na tisoč prebivalcev — sedem avtomobilov na deset ljudi. Skupno jih je več kot 41 milijonov, v zadnjem desetletju pa se je vozni park povečal za 4,2 milijona vozil oziroma za 11,5 odstotka. Skoraj vsak četrti avtomobil je starejši od dvajset let. Med velikimi članicami EU ima slabšo starostno strukturo le Španija, kjer je takih vozil 25,6 odstotka. Francija dosega 12,5, Nemčija pa zgolj deset odstotkov.
Paradoks je očiten: več avtomobilov in vedno starejši vozni park bi morala pomeniti več dela za avtoservise. Pa se dogaja nasprotno.
Za krizo manjših, praviloma družinskih delavnic je po oceni CGIA odgovorna kombinacija ekonomskih, tehnoloških in generacijskih dejavnikov. Ne gre za prehoden zastoj, temveč za strukturno preobrazbo celotnega sektorja. Stroški poslovanja so se v zadnjih letih občutno povečali — najemnine, energenti, obvezno ravnanje z nevarnimi odpadki, zavarovanja in vse strožje okoljske zahteve. Marže so vedno bolj stisnjene, male delavnice pa težko tekmujejo s koncesionarji, ki ponujajo pakete vzdrževanja z vključeno garancijo in agresivne cenovne kampanje. K pritisku na prihodke je pripomogel tudi razmah spletne prodaje nadomestnih delov.
Sodobni avtomobili so obenem tehnološko vedno zahtevnejši. Elektronika, centralne krmilne enote, senzorji ADAS, diagnostična programska oprema ter hibridni in električni pogoni zahtevajo draga orodja in stalno izpopolnjevanje. Tradicionalno mehanično znanje ne zadošča več. Potrebne so informacijske kompetence, vlaganje v opremo pa lahko za družinsko delavnico pomeni več deset tisoč evrov, ki se težko povrnejo.
Raziskovalci CGIA posebej opozarjajo na generacijski prepad. Mladi se le redko odločajo za avtomehanični poklic — dolgih delovnikov, fizičnega dela in birokratskih obveznosti ne dojemajo kot privlačne poklicne poti. Ko gre lastnik v pokoj, delavnice pogosto zaprejo vrata, ker ni nikogar, ki bi jih prevzel.
Dodaten pritisk prihaja s strani samih vozil: sodobni avtomobili zahtevajo manj rednih vzdrževalnih posegov. Intervali med servisi so daljši, sestavni deli trajnejši, klasičnih mehanskih popravil pa manj. Manj dela pomeni manj prihodkov za tiste, ki vztrajajo.
Regionalne razlike so precejšnje. Najhujši upad beležijo v Abrucih s 16,2-odstotnim zmanjšanjem števila delavnic, sledita Apulija s 15,9 in Marke s 15,6 odstotka. Edini Piemont je zabeležil rast — za dva odstotka, kar v absolutnih številkah pomeni zgolj 140 novih obratov v desetih letih.
Po drugi strani rekord po gostoti vozil drži pokrajina Firence z 877 avtomobili na tisoč prebivalcev, sledita Isernia z 850 in Catania z 811. Na dnu lestvice sta Milano s 571 in Genova s 511 — v mestih z gosto mrežo javnega prevoza je odvisnost od osebnega avtomobila pričakovano manjša.
CGIA ocenjuje, da bo brez javne podpore — spodbud za tehnično izobraževanje, pomoči pri naložbah v opremo in večjega družbenega priznanja rokodelskim poklicem — vrzel med naraščajočimi potrebami starajočega se voznega parka in zmanjšujočo se mrežo servisnih delavnic le še rasla.
