Iz Slovenije odhajajo Petrol, Lidl in Henkel, a tuje naložbe kljub temu rastejo na 23 milijard evrov

Petrol seli strateške funkcije na Hrvaško. Lidl je upravo za Slovenijo in Hrvaško združil v Zagrebu. Henkel iz Maribora dokončno preseli nabavo v Barcelono. Mahle v Šempetru pri Gorici ukinja več kot 600 delovnih mest in proizvodnjo seli v Bosno in Hercegovino ter na Madžarsko. Hisense Gorenje je zaprl obrat v Rogatcu in del proizvodnje prestavil v Srbijo. Italijanski Dani AFC v Slovenj Gradcu zapira vrata konec marca. Ameriški Ecolab v Mariboru odpušča 56 ljudi.

Seznam se daljša iz tedna v teden. In vendar: tuje neposredne naložbe v Sloveniji so po zadnjih podatkih Banke Slovenije prvič presegle 23 milijard evrov. Ob 3,6-odstotni rasti in 1,2 milijarde evrov novih transakcij se postavlja vprašanje, ki na prvi pogled nima logičnega odgovora. Zakaj tuje naložbe rastejo, če podjetja odhajajo?

Odgovor je v tem, kaj prihaja in kaj odhaja. Iz Slovenije ne bežijo naložbe, temveč delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, uprave in strateške funkcije. Petrol ne umika kapitala, temveč seli pisarne. Lidl ni zaprl niti ene trgovine, a nabavo, marketing in odločanje zdaj vodi iz Zagreba. Dani AFC je zaprl, ker se mu ob trenutnih stroških dela ni več izplačalo krojiti usnje v Slovenj Gradcu. Mahle seli proizvodnjo zaganjalnikov v Aleksandrovac, kjer je delavec občutno cenejši.

Po anketi Advantage Austria, ki jo vsako leto opravi predstavništvo avstrijske gospodarske zbornice v Sloveniji, Slovenijo kot privlačno naložbeno lokacijo ocenjuje le še 62 odstotkov avstrijskih podjetij. Pred pandemijo, leta 2019, je ta delež znašal 91 odstotkov. Wilhelm Nest, direktor Advantage Austria v Ljubljani, ob tem poudarja, da glavni problemi ostajajo isti: obsežna birokracija, visoka davčna bremena, naraščajoči stroški dela in pomanjkanje kvalificirane delovne sile.

Avstrija na prvem mestu, Luksemburg preseneča, Hongkong eksplodira

A celoten tok tujega kapitala se ob tem ne usahne, temveč preusmeri. Med državami investitoricami je Avstrija ohranila prvo mesto s 4,9 milijarde evrov oziroma 21,2-odstotnim deležem. Prisotna je predvsem v predelovalni dejavnosti in trgovini, a zgolj 2,1-odstotna rast je v resnici stagnacija. Avstrijski kapital v Sloveniji ne narašča, le obstaja.

Povsem drugačen je luksemburški razvoj. Z izrazitim 25,9-odstotnim skokom na 3,6 milijarde evrov je Veliko vojvodstvo utrdilo položaj drugega največjega investitorja. V enem samem letu je v Slovenijo priteklo 747 milijonov evrov novih naložb, usmerjenih pretežno v finančne storitve. A Banka Slovenije ob tem opozarja, da je izvor tujih naložb pogosto zahtevno točno opredeliti, saj kompleksne lastniške strukture multinacionalnih podjetij izhajajo iz različnih strateških razlogov, od financiranja globalnih proizvodnih mrež do optimizacije davčnih obveznosti. Za luksemburškimi holdingi se pogosto skrivajo nemška, madžarska ali ameriška podjetja.

Švica je tretja z 2,8 milijarde evrov in 14,5-odstotno rastjo, pri čemer 383 milijonov evrov novih transakcij v predelovalni dejavnosti odraža predvsem farmacevtski vpliv Novartisa prek Leka in Sandoza. Nemčija, četrta z 2,0 milijarde evrov, stagnira. Hrvaška zaokrožuje peterico z 1,8 milijarde evrov.

Največje presenečenje prihaja iz Hongkonga. Naložbe so skokovito narasle s 467 na 766 milijonov evrov, kar pomeni 64-odstotno rast in 293 milijonov evrov novih transakcij v enem letu. V nasprotni smeri se je gibala Madžarska, ki je doživela kolaps s 693 na 197 milijonov evrov, torej 71,6-odstotni padec. Skoraj pol milijarde evrov madžarskega kapitala je zapustilo Slovenijo. Tudi Švedska se je umaknila z 226 na 97 milijonov evrov, za 57 odstotkov.

Tovarne ostajajo, pisarne bežijo

Razrez po panogah pojasnjuje paradoks med rastočimi številkami in odhajajočimi podjetji. Predelovalne dejavnosti so s 7,6 milijarde evrov daleč največji magnet za tuji kapital in predstavljajo 33,2 odstotka vseh naložb. Rast za 231 milijonov evrov oziroma 3,1 odstotka je bila dosežena z 296 milijoni evrov transakcij, od tega 147 milijonov evrov reinvestiranih dobičkov in 130 milijonov evrov novega lastniškega kapitala. Tovarniški lastniki dobiček vračajo v proizvodnjo.

Finančne in zavarovalniške dejavnosti so na drugem mestu s 4,7 milijarde evrov. Stanje se je povečalo le za 25 milijonov evrov, medtem ko so transakcije dosegle 431 milijonov evrov. Visok promet ob nizki neto spremembi priča o intenzivnem prestrukturiranju znotraj sektorja, ne pa o svežem kapitalu.

Najhitreje pa raste poslovanje z nepremičninami. Porast za 178 milijonov evrov oziroma 13,6 odstotka na 1,5 milijarde evrov pomeni najhitrejšo rast med velikimi panogami. Novih 243 milijonov evrov lastniškega kapitala pomeni sveže vstope tujih investitorjev na slovenski nepremičninski trg.

Gre torej za razcep. Proizvodne naložbe rastejo, ker gre v veliki meri za farmacijo, avtomobilsko dobaviteljstvo in kemijo, kjer so obrati že postavljeni in se investicije vračajo kot reinvestiran dobiček. A upravne, strateške in logistične funkcije se selijo tja, kjer so stroški nižji, postopki enostavnejši in davčna politika bolj predvidljiva. Slovenija obdržuje tovarniške dimnike, izgublja pa odločanje o tem, kaj bodo ti dimniki kadili.

Ljubljana: 65 odstotkov vsega, ostalo za drobtinice

Regionalna razporeditev tujih naložb izrisuje enega najbolj centralističnih vzorcev v srednji Evropi. Osrednjeslovenska regija je privabila 14,9 milijarde evrov oziroma 64,7 odstotka vseh tujih naložb. Ta delež se v zadnjih 15 letih ni spremenil in se giblje med 62 in 65 odstotki.

Gorenjska je na drugem mestu z 1,7 milijarde evrov, kar v veliki meri odraža prisotnost farmacevtske industrije. Obalno-kraška regija se je z 11,3-odstotno rastjo na 1,3 milijarde evrov izkazala kot najhitreje rastoča med večjimi regijami. Podravska beleži 1,2 milijarde evrov.

Na drugem koncu lestvice izstopa Jugovzhodna Slovenija, ki je doživela padec z 249 na 123 milijonov evrov, izgubo več kot polovice vseh tujih naložb v regiji. Leta 2019 je regija še štela 308 milijonov evrov. Pet največjih regij skupaj zajema 86,9 odstotka vseh tujih naložb, preostalih osem pa le 13,1 odstotka.

Ravno v teh manjših regijah se učinki odhodov tujih podjetij najhitreje občutijo. Mahle v Šempetru pri Gorici je v Goriški regiji eden največjih zaposlovalcev. Dani AFC in nekdanji Adient sta bila med redkimi industrijskimi delodajalci na Koroškem. Hisense Gorenje v Rogatcu je bil pomemben delodajalec v Savinjski regiji, ki je že tako zabeležila 4,6-odstotni padec tujih naložb.

Dobički tečejo ven, vprašanja ostajajo

Še bolj zgovorna od stanj je podatek o dohodkih. Tujim investitorjem je bilo izplačanih 1,5 milijarde evrov dobičkov, kar je 42 odstotkov več kot leto prej. To je rekordna vrednost. Za primerjavo: celotne nove transakcije tujih naložb v Sloveniji so v istem letu dosegle 1,2 milijarde evrov. Slovenija tujim lastnikom izplača več, kot od njih prejme na letni ravni.

Po podatkih Banke Slovenije je delež tujih naložb v bruto domačem proizvodu v Sloveniji 34,4 odstotka, kar je znatno manj kot na Hrvaškem s 66,1 odstotka ali na Češkem z 62,6 odstotka. Prostor za rast bi bil. A aktualni trendi ne delujejo spodbudno. Kot povzema portal Zanima.me, se analitiki strinjajo, da se Slovenija nahaja v “sendviču”: za preprosto proizvodnjo je postala predraga, za privabljanje vrhunskih tehnoloških sedežev pa je davčno premalo konkurenčna.

Podatki Banke Slovenije potrjujejo, da Slovenija zna pritegniti tuji kapital. Na 23 milijardah evrov stanj ta zmogljivost ni vprašljiva. A ko Petrol strateške funkcije seli v Zagreb, ko Lidl odločanje prenaša čez mejo, ko Henkel nabavo centralizira v Barceloni, ko Mahle proizvodnjo prestavi v BiH, se vprašanje zaostri. Koliko od teh 23 milijard evrov je naložb, ki v Sloveniji ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, in koliko je zgolj knjigovodskih stanj v holdingih, registriranih na Dunajski cesti?