Je sežigalnica v Ljubljani projekt prihodnosti ali tveganje z dolgim rokom?

Načrti Mestne občine Ljubljana za gradnjo sežigalnice odpadkov znova odpirajo staro, a nikoli zares razrešeno vprašanje. Kako naj prestolnica ravna z odpadki in kdo bo imel od tega korist. V mreži Plan B za Slovenijo projektu nasprotujejo, a njihovo sporočilo presega klasično delitev na zagovornike in nasprotnike. V ospredje postavljajo vprašanje transparentnosti, interesov in dolgoročnih posledic.

Sežigalnica ima nesporne prednosti. Zagovorniki projekta poudarjajo večjo energetsko izrabo odpadkov, manjšo odvisnost od izvoznih poti in stabilnejši sistem ravnanja z mešanimi komunalnimi odpadki. Takšen objekt bi lahko zmanjšal pritisk na odlagališča, zagotovil lokalni vir toplote in elektrike ter občini omogočil večjo avtonomijo. Profitiral bi sistem ravnanja z odpadki kot infrastrukturna dejavnost, pa tudi industrijski in energetski segment, ki v sežigalnicah vidi preverjeno tehnologijo.

Vsaka sežigalnica ima tudi jasno ekonomsko logiko

Gre za objekt, ki mora delovati neprekinjeno in z zadostno količino goriva. To pomeni odpadke. Kritiki opozarjajo, da tak sistem dolgoročno ustvarja spodbudo za vzdrževanje količin odpadkov, ne za njihovo zmanjševanje. V tem primeru bi lahko profitirali upravljavci infrastrukture in izvajalci javnih služb, medtem ko bi krožno gospodarstvo, preprečevanje nastajanja odpadkov in recikliranje ostali drugotnega pomena.

Vprašanje dobička se prepleta tudi z vprašanjem tveganj. Čeprav sodobne sežigalnice delujejo v okviru strogih okoljskih standardov, nevladne organizacije opozarjajo na zdravstveni vidik. Po njihovem mnenju ni sprejemljivo, da občina doslej ni javno predstavila strokovnih pomislekov zdravnikov glede morebitnih vplivov na javno zdravje. V tem pogledu so potencialni poraženci prebivalci, zlasti tisti, ki živijo v bližini načrtovane lokacije na Ljubljanskem barju.

Pomemben element razprave je tudi proces odločanja 

Po izjavah župana Zorana Jankovića naj bi sežigalnica stala ob obstoječem centru za ravnanje z odpadki, a podrobnosti časovnice, koncesij in strokovnih podlag javnosti niso bile celovito predstavljene. Nevladniki opozarjajo, da brez jasne kronologije odločitev in vpogleda v podlage javnost težko razume, kdo projekt vodi in s kakšnimi cilji.

Na drugi strani se postavlja vprašanje, kdo bo nosil stroške, če se projekt izkaže za napačno izbiro. Sežigalnice so kapitalsko zahtevni objekti z dolgo življenjsko dobo. Odločitev zanje ni le tehnična, temveč strateška. Če se bo čez desetletje izkazalo, da bi bile bolj smiselne druge rešitve, bodo posledice nosili davkoplačevalci in prebivalci mesta.

Za projekt, ki ga operativno vodita Energetika Ljubljana in Voka Snaga, ocene investicije nihajo med 200 in 300 milijoni evrov. Prvotno je bila skupna vrednost ocenjena na okrog 210 milijonov, a so na Energetiki Ljubljana lani priznali, da bo znesek presegel 300 milijonov, predvsem zaradi dražjih čistilnih naprav. Ministrstvo za okolje je avgusta 2025 objavilo razpis za tri 30-letne koncesije za skupni sežig 140 tisoč ton komunalnih odpadkov, rok za prijave pa se izteče 9. februarja. Slovenija je pri tem edina država v EU, ki termično obdelavo odpadkov ureja kot obvezno gospodarsko javno službo — drugod je to tržna dejavnost. Vzorca, kako tak sistem zastaviti, torej ni.

Prav model financiranja ostaja med bolj nejasnimi deli celotnega projekta. Minister Bojan Kumer je pojasnil, da naj bi se investicija poplačala skozi ceno ravnanja z odpadki, ob tem pa na ministrstvu ne izključujejo državnega sofinanciranja iz Modernizacijskega sklada EU. Občina danes za izvoz gorljive frakcije na Nizozemsko, v Nemčijo, Avstrijo in Grčijo plačuje okrog 20 milijonov evrov na leto. Ta strošek je eden glavnih argumentov zagovornikov projekta, a kritiki opozarjajo, da bi vključitev sežiganja odpadkov v evropski sistem trgovanja z emisijskimi kuponi po letu 2026 ekonomsko sliko občutno spremenila.

Rok za oddajo prijav na koncesijski razpis se izteče 9. februarja. Po tem se bo šele začel postopek, ki bo pokazal, ali lahko Ljubljana tak projekt sploh izpelje v predvidenih sedmih letih, za koliko se bo končna investicija razlikovala od zdajšnjih ocen in kdo bo na koncu nosil razliko.