Razprava o drugem bloku Nuklearne elektrarne Krško se v Sloveniji znova zaostruje. Čeprav je politični vrh večkrat poudaril, da bo odločitev o JEK 2 sprejeta transparentno in na podlagi konkurenčnega postopka, dokumenti, ki so prišli v javnost, kažejo drugačno sliko. Osnutek medvladnega sporazuma med Slovenijo in Združenimi državami Amerike namreč, po poročanju nacionalne televizije, zelo natančno določa sodelovanje pri projektu JEK 2 in odpira vprašanje, ali je en ponudnik v privilegiranem položaju.
Po umiku referenduma o JEK 2 v prejšnjem mandatu je leto 2028 postalo okvirni mejnik, ko naj bi se državljani znova izrekli o največjem infrastrukturnem projektu v zgodovini države. Do takrat naj bi bile opravljene vse ključne analize, politične razprave in finančni izračuni. Glavni investitor, družba GEN energija, zato že zdaj nadaljuje priprave, med drugim s študijami tehnične izvedljivosti na lokaciji v Krškem.
Te študije sta izdelala ameriški Westinghouse in francoski EDF. Oba sta potrdila, da je na lokaciji v Krškem z določenimi prilagoditvami mogoče postaviti njuna standardna reaktorja. V javnosti je tako veljalo prepričanje, da je projekt v fazi, ko se bo država lahko resno odločala med vsaj dvema primerljivima ponudnikoma. Tudi državni sekretar za nacionalni jedrski program Daniel Levičar je decembra v oddaji Marcel poudaril, da si vlada prizadeva za konkurenčen postopek izbire dobavitelja.
Sporazum, ki presega splošno sodelovanje
Toda dokumentacija, pridobljena na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, kaže, da je bil vzporedno s študijami pripravljen tudi osnutek medvladnega sporazuma med ZDA in Slovenijo. Ta ne govori le o splošnem sodelovanju na področju jedrske energije, temveč zelo konkretno opredeljuje sodelovanje pri projektu JEK 2. Že v prvem členu je “projekt” definiran kot projektiranje, gradnja in zagon novega reaktorja z močjo najmanj 1000 megavatov na lokaciji Krško.
Drugi člen sporazuma predvideva neposredno sodelovanje držav pri iskanju finančnih virov in gospodarskih struktur, ki bi omogočile financiranje nove elektrarne. Govora je o projektnem podjetju pod nadzorom slovenske vlade, ob tem pa tudi o vključevanju dodatnih virov financiranja, pri čemer naj bi pomembno vlogo odigrale ameriške finančne institucije.
Še bolj zgovoren je četrti člen, ki navaja, da bo Slovenija na podlagi dosedanjih pozitivnih izkušenj “razmislila o izbiri ameriškega jedrskega reaktorja”. ZDA pa se zavezujejo, da bodo spodbujale sodelovanje svojih podjetij, ob upoštevanju strateškega pomena dvostranskih odnosov. Čeprav je v nadaljevanju zapisano, da ameriška stran formalno ne bo sodelovala pri izbiri dobavitelja, je smer dokumenta jasna.
Opozorila ministrstva za okolje in energijo
Na osnutek sporazuma je sredi avgusta opozorilo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE). V dopisu državnemu sekretarju so zapisali, da dokument izrazito konkretno določa sodelovanje pri projektu JEK 2 in da bi s podpisom takšnega sporazuma Slovenija težko sklepala podoben dogovor še s katero drugo državo. To pa bi lahko neposredno vplivalo na konkurenco pri izbiri dobavitelja.
Po mnenju ministrstva bi bil takšen sporazum lahko tudi v nasprotju s slovensko in evropsko zakonodajo o javnem naročanju. Če država že vnaprej nakaže preferenco do določenega ponudnika, se oddaljuje od načela izbire najugodnejše ponudbe, kar lahko dolgoročno pomeni višje stroške projekta. Zato so na MOPE ocenili, da osnutek “konceptualno trenutno ni sprejemljiv”.
Ministrstvo je opozorilo tudi, da bi dosedanji postopki GEN energije, ki je z vključevanjem več dobaviteljev skušala izboljšati pogajalski položaj države, s podpisom sporazuma izgubili smisel. Prav tako niso jasno določeni finančni in pravni vidiki morebitnega izstopa iz sporazuma ter reševanja sporov, kar bi lahko imelo resne posledice za državni proračun.
Kljub opozorilom je Daniel Levičar pred kratkim potrdil, da je sporazum znova na mizi in da ga vlada usklajuje. Ob tem je poudaril, da je Slovenija s Francijo podpisala memorandum o sodelovanju na področju jedrske energije, podobno pobudo pa so podale tudi ZDA. A med memorandumom in medvladnim sporazumom je bistvena razlika: memorandum ni pravno zavezujoč, sporazum pa je.
Slovenija ima z ZDA memorandum o civilnem jedrskem sodelovanju podpisan že od leta 2020. Novi sporazum pa bi šel precej dlje in bi, kot opozarjajo na MOPE, po vsebini že sodil med mednarodne pogodbe, o katerih bi moral odločati državni zbor. Prav tako bi lahko vplival na odnose z drugimi državami in na skladnost slovenske zunanje politike.
Preberite več:
Vprašanje JEK 2 tako ni več zgolj energetsko ali tehnično vprašanje, temveč postaja resen političen in pravni izziv. Preden se bo Slovenija dokončno odločila, kdo in kako bo gradil drugo jedrsko elektrarno, bo morala razčistiti, ali si res želi odprte konkurence ali pa se poti odločanja že zdaj zožujejo.
