Mnogo stvari v življenju je “igra ničelne vsote”, tako da tudi ekonomija in politika velikokrat sledita temu trendu. Pogosto se namreč zgodi, da vojaška napetost pripelje do oslabitve notranjega bogastva in življenjskega standarda državljanov (spomnimo se Sovjetske zveze ali poglejmo infrastrukturo v ZDA ali Rusiji danes – infrastrukturo v državah, ki veliko vlagajo v vojsko, in v “poraženkah” leta 1945, kot so Italija, Nemčija ali Japonska).
Poleg tega želja po pretirani kontroli na vsakem področju pogosto privede do bega kapitala, negotovosti vlagateljev in padca valute. V primeru Turčije, sta tu dva dejavnika, ki povzročata krizne razmere.
Turška ekonomija že lep čas doživlja “drsenje navzdol”. Turška ekonomska kriza je v svoji osnovi finančna in ekonomska kriza, ki jo zaznamujejo padec vrednosti turške lire, visoka inflacija, naraščajoči stroški posojanja in posledično naraščanje neplačljivih posojil.
Krizno situacijo so povzročili prevelik primanjkljaj tekočega računa turške ekonomije in visoki zneski zasebnega dolga v tuji valuti, v kombinaciji z vse večjim avtoritarizmom predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in njegovimi nenavadnimi idejami o politiki obrestnih mer. Razen tega se v ekonomske zadeve vmešavajo posamezniki, ki se nanje ne spoznajo.
Erdoğan je poskušal voditi povsem samosvojo zunanjo politiko, pogosto v nasprotju z interesi sosed, rezultat pa je med drugim spor z ZDA, ki je prinesel resne posledice. Po aretaciji ameriškega pastorja Andrewa Bransona, ki je bil po neuspelem poskusu državnega udara v Turčiji leta 2016 obtožen vohunstva, je administracija Donalda Trumpa začela pritiskati na Turčijo z vrsto sankcij. Carine zoper Turčiji so se podvojile, turško jeklo pa je bilo umaknjeno z ameriškega trga. Jeklo, namenjeno v ZDA, je sicer predstavljalo 13 odstotkov skupnega turškega izvoza jekla.
Turčija se je prenapregnila tudi v vojaškem smislu. V sosednjih državah je vojaško posredovala, da bi razvila prijateljske odnose s pro-turškimi vladami. To je uspelo v delu Sirije (zdaj morda že v celotni državi) in v delu Libije, kjer je v Tripoliju na čelu vlada nacionalne enotnosti. A cena je bila visoka. Erdoğan se je situacije lotil tako, da je pustil odprto pot ruskim poslom, kar je prineslo veliko infuzijo kapitala.
Sledili so nerazumljivi koraki vmešavanja v bančno politiko, spet s katastrofalnimi posledicami. Erdoğan je leta 2018 obljubil, da se bo, če zmaga, veliko bolj vključil v ekonomsko politiko centralne banke – čeprav ni bankir – in to se je tudi zgodilo!
Guverner Centralne banke Turčije, Naci Agbal, je bil marca 2021 zamenjan, ker se je upiral znižanju obrestnih mer. Na mesto izkušenega ministra za finance je prišel Şahap Kavcıoğlu, ki je obrestne mere znižal z 19 na 14 odstotkov, kar je na trgu povzročilo napetost.
Država se je začela vmešavati šele leta 2023. Takrat je Erdoğan pod vodstvom finančnega ministra Mehmeta Şimşeka in vodje centralne banke Hafize Gaje Erkan začel slediti ortodoksnim bančnim metodam. Obrestna mera je od marca 2024 po nasvetu Fatiha Karahana, guvernerja centralne banke, ki je nasledil Erkanovo, znašala 50 odstotkov. To je pripomoglo k padcu inflacije, ki je od novembra 2024 znašala 47,09 odstotka, kar je precejšen padec v primerjavi z zgodovinskim maksimumom 83 odstotkov.
Nedavno pa je bil trgu zadan nov udarec – po hišnem priporu kandidata na predsedniških volitvah, Ekremа İmamoğluа, župana Istanbula, ki je postal resen favorit za zmago, je turška lira padla, prodaja delnic je povzročila zaustavitev trgovanja na borzi, donosi državnih obveznic pa so se dvignili na najvišje ravni letos.
Lira je ob novicah o aretaciji zgodaj v sredo padla za več kot 10 odstotkov na nove rekordno nizke vrednosti, preden se je izguba opoldne zmanjšala na okoli šest odstotkov. Referenčni indeks Borsa Istanbul 100 je prav tako padel za šest odstotkov, bančni podindeks pa je padel za več kot devet odstotkov. Padci so bili med primerljivimi razredi premoženja najhujši na svetu, navaja Yahoo Finance.
Ne samo, da je İmamoğlu bil aretiran, temveč mu je istanbulska univerza v dejanju brez precendensa tudi odvzela diplomo, brez katere nihče v Turčiji ne more kandidirati za predsednika.
Preberite več:
Lokalni vlagatelji držijo približno 62,5 odstotka turških delnic, Turčija pa se razen tega sooča s kronično nizkim varčevanjem v bankah, kar zmanjšuje razpoložljiv kapital. Politični razplet dogodkov predstavlja šok za globalne vlagatelje, ki so se v zadnjem času večinoma pozitivno izražali o Turčiji, hvalili njene “ekonomsko pismene ukrepe” in izolacijo od trgovinskih napetosti z ZDA, katerim so izpostavljene druge države.
Inflacija je bila februarja nižja od pričakovane, znižanje obrestnih mer in upanje na tesnejše vezi z Evropsko unijo pa sta omogočila, da se je turškim delnicam dobro godilo vse do aretacije İmamoğlua in še 100 ljudi iz sveta poslovanja in politike. Družbeni mediji so bili ukinjeni, ekonomija pa se trese. Tako kot politika – saj je vse povezano.
