Kapital, ki odhaja: ali tuje naložbe izčrpavajo slovensko gospodarstvo

Slovenija je konec leta 2024 imela za 23 milijard evrov tujih neposrednih naložb, hkrati pa je izgubila 300 milijonov evrov zaradi dividend, ki so jih tuja podjetja potegnila iz države, kažejo najnovejši podatki Banke Slovenije. Avstrijski vlagatelji nadzorujejo petino celotnega tujega kapitala, predvsem v predelovalni dejavnosti in avtomobilskem sektorju, medtem ko domači kapital praktično ne obstaja. Gospodarska rast pada na najnižje ravni po pandemiji.

Podatki Banke Slovenije, objavljeni konec oktobra, razkrivajo geografsko koncentracijo tujega lastništva: avstrijska podjetja so konec leta 2024 imela 21,2 odstotka vseh tujih naložb, luksemburške strukture 15,8 odstotka, švicarska podjetja pa 12,1 odstotka.

Avstrija nadzoruje predelovalno dejavnost in trgovinski sektor – izvozno usmerjena podjetja, ki proizvajajo za nemško in italijansko tržišče. Luksemburg nadzoruje finance in zavarovalništvo – holdinške strukture in investicijske sklade za optimizacijo davkov. Švica kombinira proizvodne zmogljivosti s finančnimi strukturami.

Tuja podjetja so v letu 2024 iz Slovenije potegnila 1,5 milijarde evrov dividend – rast za 42 odstotkov glede na predhodno leto, navaja Banka Slovenije. Hkrati so vložila milijardo evrov preko lastniškega kapitala in 400 milijonov preko zadržanih dobičkov, a so zmanjšala dolžniško financiranje za 200 milijonov. Neto bilanca: odliv 300 milijonov evrov. Tuja podjetja izvlečejo več, kot vložijo.

Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v jesenski napovedi, objavljeni septembra, beleži padec rasti na 0,8 odstotka v letu 2025 – drastičen padec od spomladanskih projekcij, ki so napovedovale 2,1 odstotka. Umar navaja, da je razlog “šibkejša izvozna aktivnost, zlasti v prvi polovici leta”. Misija IMF, izvedena sredi novembra, je potrdila te projekcije in dodatno znižala pričakovanja za 0,3 odstotne točke. Vodja misije Huidan Lin je ocenila, da je “upad rasti slovenskega BDP-a v zadnjem času predvsem posledica zunanjih dejavnikov”. Minister za finance Klemen Boštjančič ponavlja tezo o energetski krizi, geopolitičnih napetostih in težavah na trgovinskih trgih.

Umar v razvojnem poročilu, objavljenem spomladi, identificira globlji problem: produktivnost slovenskega dela dosega 85 odstotkov evropskega povprečja in stagnira. Podjetja v tuji lasti uporabljajo Slovenijo kot proizvodno bazo za zahodnoevropska tržišča. Inovacije, raziskave in razvoj ostajajo v matičnih hišah na Dunaju, v Zürichu, Frankfurtu. Slovenija dobi montažne linije, ne razvojnih centrov.

Razlage o zunanjih šokih zaobidejo ključno vprašanje. Slovensko gospodarstvo ne pada zato, ker je svet težak. Pada zato, ker tuja podjetja, ki ustvarjajo okoli 40 odstotkov dodane vrednosti, letno izvlečejo več kapitala, kot ga vložijo. Pada zato, ker domači zasebni sektor skoraj ne obstaja. Slovenska privatizacija v devetdesetih letih je vodila v prodajo certifikatov in prenos lastništva v tujino namesto v razvoj domačega podjetništva.

Hrvaška, ki je v EU vstopila šele leta 2013, privablja več tujega kapitala na prebivalca. Češka in Madžarska imata višjo raven tujih naložb v BDP. Slovenija z 2,7 odstotka zaostaja, čeprav ponuja isto blago kot konkurenti – dostop do evropskega trga in relativno poceni delovno silo. Nima dodatnih konkurenčnih prednosti.

Umar projicira okrevanje na približno 2 odstotka rasti v letih 2026–2027, ob predpostavki stabilizacije evropske industrije. Tudi ob tem scenariju bodo večino dobička potegnila avstrijska podjetja, ki nadzorujejo proizvodne zmogljivosti, luksemburški skladi, ki nadzorujejo finančni sektor in nemške banke, ki vse to financirajo. Slovenija ostaja v začaranem krogu: odvisna od tujega kapitala, ki ne reinvestira, od izvoza v države, ki stagnirajo, s produktivnostjo, ki ne raste.

Tuja podjetja so lani vložila 1,2 milijarde evrov in izvlekla 1,5 milijarde. Slovensko gospodarstvo deluje kot ekstraktivna periferija, ne kot razvojna ekonomija.