Kilovatna ura v Ljubljani za pol cenejša od berlinske, a prednost visi na enem reaktorju

Gospodinjstvo v Bernu za kilovatno uro elektrike plača 38,5 centa, gospodinjstvo v Kijevu 8,8 centa. Med njima se razteza evropski cenovni razpon, ki januarja 2026 ostaja štirikrat širok. Ljubljana se z 22,1 centa na kilovatno uro uvršča pod povprečje EU, a pri plinu ta prednost skoraj povsem izgine. Podatki evropskega indeksa cen energije za gospodinjstva HEPI, ki ga mesečno sestavljajo avstrijski energetski regulator Energie-Control, madžarski MEKH in svetovalci VaasaETT, za januar 2026 pokrivajo 33 evropskih prestolnic.

Povprečje držav EU je pri elektriki znašalo 25,8 centa na kilovatno uro, povprečje vseh 33 prestolnic pa 24,8 centa. Na vrhu lestvice se Bern (38,5 centa) in Berlin (38,4) ločita za komaj desetinko, za njima pa se gosto razvrščajo Bruselj (36,5), Dublin (36,5), London (36,4) in Praga (36,4). Med prvimi šestimi je Praga edina iz srednje Evrope. Da je prestolnica, ki se ponaša z enim največjih deležev obnovljivih virov na celini, med najdražjimi, po navedbah HEPI pojasnjuje struktura nemškega računa: davki in prispevki v Berlinu sestavljajo izjemno velik delež končne cene. Dunaj je z 32,9 centa prav tako nad povprečjem, Rim z 32 centi le za odtenek pod njim.

Spodnji del lestvice je povsem v rokah držav z reguliranimi cenami. Budimpešta (9,6 centa), Podgorica (11,1) in Beograd (11,6) so edine prestolnice, kjer kilovatna ura stane manj kot 12 centov. Madžarska subvencionira gospodinjsko elektriko daleč pod tržnimi cenami, kar državo redno postavlja na dno evropskih lestvic. Zagreb je s 17,8 centa na 26. mestu, Bratislava z 20,3 centa na 25., Sofia s 15 centi na 27.

Ljubljana z 22,1 centa zaseda 22. mesto od 33 prestolnic, kar jo uvršča 14,5 odstotka pod povprečje EU. V primerjavi z neposrednimi sosedami je slovenska prestolnica dražja od Zagreba, cenejša od Dunaja, občutno cenejša od Rima. Januarja so cene v Ljubljani medmesečno zrasle za pet odstotkov. HEPI ta skok pojasnjuje z rekordno porabo elektrike v začetku januarja, ko je obilno sneženje pognalo ogrevalne sisteme in gospodinjsko porabo na zgodovinsko raven. Pri plinu so cene v istem mesecu padle za dva odstotka.

Plin prinaša drugačno sliko. Ljubljana z 10,4 centa na kilovatno uro zaseda deseto mesto med 27 prestolnicami in se nahaja tik pod povprečjem EU (10,6 centa). To pomeni, da je pri plinu Slovenija povprečna evropska država, ne pa ugodno uvrščena kot pri elektriki. Stockholm s 35 centi na kilovatno uro vodi z ogromnim naskokom pred drugouvrščenim Amsterdamom (17,4 centa). Po navedbah HEPI to pojasnjuje mikroskopski švedski trg plina. Švedska šteje le 77.000 gospodinjskih odjemalcev plina, od tega jih je približno 50.000 priključenih na izolirano stockholmsko omrežje. Na nasprotni strani lestvice je Kijev z 1,6 centa, Budimpešta z 2,6 centa. Zagreb (5,6 centa) spada med najcenejše članice EU.

Ko HEPI cene preračuna v standard kupne moči (PPS), ki odpravlja splošne razlike v ravni dohodkov med državami, se lestvice temeljito premešajo. Bern, nominalno najdražji pri elektriki, v PPS-lestvici zdrsne na 22. mesto. Na vrh se povzpne Bukarešta, ki nominalno stane 28,6 centa, a romunska gospodinjstva ob nižjih dohodkih to občutijo neprimerno močneje. Ljubljana s PPS-vrednostjo 20,1 ostane pod povprečjem, a prednost je manjša kot pri nominalnih cenah. Pri plinu PPS-preračun Ljubljano postavi pri vrednosti 10,3, kar je blizu povprečja. Nominalno ugodne cene v državah z nižjimi dohodki ne pomenijo nujno lažjega plačevanja položnic.

Razlog za razmeroma ugodno pozicijo pri elektriki tiči v energetski mešanici. Jedrska elektrarna v Krškem je po podatkih portala Ember med septembrom 2024 in avgustom 2025 prispevala 36 odstotkov celotne slovenske proizvodnje elektrike, hidroenergija 27 odstotkov, premog 14 odstotkov. Ta razpršenost Slovenijo ščiti pred neposrednimi udari posameznih cenovnih šokov na veleprodajnem trgu. Država pa ostaja neto uvoznica elektrike. Jedrska elektrarna Krško letno proizvede več kot pet milijard kilovatnih ur, kar po navedbah Gen energije ustreza 40 odstotkom celotne elektrike, proizvedene v Sloveniji.

Cene, ki jih HEPI beleži za januar 2026, so prve po koncu vladne regulacije, ki je v različnih oblikah trajala od septembra 2022 do konca februarja 2025. Od marca 2025 cene elektrike za gospodinjstva določajo dobavitelji na trgu. Po navedbah Energetske zbornice Slovenije so se dobavitelji ob prehodu na tržne cene odzvali odgovorno, cene pa ostajajo v okviru pričakovanih ravni. Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je maja 2025 ocenil, da so vladni ukrepi v zadnjih dveh letih občutno prispevali k stabilnosti. Povprečno slovensko gospodinjstvo je za marec in april 2025 prejelo položnico za elektriko v višini 64 evrov, kar je primerljivo z obdobjem regulacije.

Na ravni EU so se cene elektrike medletno zvišale za dva odstotka, cene plina pa se znižale za pet odstotkov. V 22 od 33 prestolnic so januarja 2026 cene elektrike zrasle v primerjavi z decembrom, kar HEPI pripisuje sezonsko višji porabi in hladnemu vremenu. Trend stabilizacije cen po energetski krizi 2022 se nadaljuje, a ravni ostajajo nad predkriznimi.

Koliko dolgo bo Slovenija ohranjala ugodno pozicijo pri elektriki, je tesno povezano z dvema projektoma. Termoelektrarna Šoštanj in velenjski premogovnik se bližata zaprtju, predvidoma do leta 2033. Študiji tehnične izvedljivosti za drugi blok jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2), ki ju je septembra 2025 predstavila Gen energija, sta potrdili izvedljivost projekta s standardnimi reaktorji francoskega EDF (1.650 in 1.200 megavatov) in ameriškega Westinghousa (1.000 megavatov). Investicijska vrednost brez stroškov financiranja je ocenjena na med 9,6 in 15,4 milijarde evrov, odločitev o izbiri dobavitelja naj bi padla do konca leta 2028. Vmes bo Slovenija vse bolj odvisna od uvoza in nihanj na evropskem veleprodajnem trgu.