Kitajska stopnjuje svojo gospodarsko in diplomatsko ofenzivo v Latinski Ameriki, pri čemer se zanaša na “mehko moč” in strateške naložbe. Med obiskom brazilskega predsednika Lule da Silve v Pekingu je bilo podpisanih več kot 20 sporazumov, s čimer se je odprlo novo poglavje v kitajsko-brazilskem partnerstvu.
Medtem ko je pozornost Zahoda večinoma usmerjena na Indo-Pacifik, Ukrajino in Bližnji vzhod, Kitajska tiho, a odločno širi svoj vpliv na “pozabljeni” celini – Latinski Ameriki. Najnovejši znak te strateške spremembe je razkošen obisk brazilskega predsednika Luiza Inácia Lule da Silve v Pekingu.
Brazilija, največje južnoameriško gospodarstvo in članica BRICS, se vse bolj kaže kot ključna zaveznica Kitajske v regiji. Med podpisanimi pogodbami so projekti, povezani z digitalnim gospodarstvom, zelenim prehodom, pa tudi infrastrukturni projekti, ki jih Kitajska rada uporablja kot “geopolitični vzvod” v okviru pobude Belt and Road.
Še posebej zanimiva je vzpostavitev neposrednih kanalov za trgovanje z juani, mimo dolarja. Peking in Brazilija sta se dogovorila, da lahko dvostranske transakcije potekajo v domačih valutah, kar je še en udarec konceptu monopola dolarja in jasen znak kitajskih prizadevanj za spodbujanje dedolarizacije svetovne trgovine.
V zameno Brazilija prejema ugodna posojila, naložbe v železnice in pristanišča, a tudi dostop do ogromnega kitajskega trga soje, litija, mesa in drugih surovin. Lula je brez pretirane diplomatske zadržanosti dejal, da “Brazilija želi zgraditi večpolarni svet”, s čimer je dejansko potrdil, da ne igra več izključno, kot veli Washington.
Kitajska “ofenziva šarma” ni omejena na Brazilijo. Mehika, Argentina, Čile in Peru kljub zaskrbljenosti ZDA postopoma krepijo odnose s Pekingom. Na kocki so naložbe v litijeve rudnike, gradnjo pametnih mest, železnice in energetiko – vsa področja, kamor se kitajski kapital pretaka brez ozira na vprašanja o demokraciji in človekovih pravicah.
Pred nekaj dnevi je Kolumbija uradno postala del pobude “En pas, ena pot”, Skupnost latinskoameriških in karibskih držav pa je imela sestanek na Kitajskem, vse na valu nenadnega zatekanja latinskoameriških držav k Pekingu, saj se pomoč ZDA in trgovina z njimi zmanjšujeta. Zdi se, da Donald Trump nima dovolj časa ali živcev za Latinsko Ameriko. Zanj so vir neželenih migrantov, poleg tega pa lahko v Ameriko investirajo bolj malo. Njegovo zanimanje je osredotočeno predvsem na države, “ki imajo denar” in kjer lahko ZDA izdatno naročijo čipe, letala, orožje in podobno, to pa so države Arabskega polotoka.
Po drugi strani pa je Kitajska naredila korak naprej in razširila svojo politiko brezvizumskega režima na državljane Brazilije, Argentine, Čila, Peruja in Urugvaja, s čimer je največja latinskoameriška gospodarstva postavila v enakopraven položaj s številnimi evropskimi in azijskimi državami, hkrati pa si prizadeva za močnejše vezi z regijo, kot so včeraj sporočile vse svetovne agencije.
Sporazum o brezviznem režimu bo začel veljati 1. junija in bo veljal eno leto, je v četrtek na redni tiskovni konferenci po poročanju Reutersa dejal tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva, Lin Jian. Kitajska je tudi latinskoameriškim državam ponudila državne obveznice v juanih.
Dr. Aleksandar Mitić, raziskovalni sodelavec Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo, je v intervjuju za Biznis.rs izjavil, da, čeprav Brazilija formalno ni del pobude “En pas, ena pot, Kitajska in Brazilija vzdržujeta izjemne politične in gospodarske odnose, ki so se še utrdili med štiridnevnim uradnim obiskom brazilskega predsednika Lule v Pekingu.
“Ključni rezultati obiska je bil podpis 20 sporazumov, vključno s tistim o povečanju izvoza soje na Kitajsko, pa tudi za sodelovanje na področju energetike, tehnologije, avtomobilske industrije, civilne jedrske industrije in umetne inteligence,” razlaga Mitić.
“To bo omogočilo kitajske naložbe v višini skoraj šestih milijard dolarjev. Ti sporazumi vzpostavljajo kontinuiteto s 37 sporazumi, podpisanimi med obiskom Xi Jinpinga v Braziliji med vrhom G20 novembra 2024, ko so bili dvostranski odnosi povzdignjeni na raven gradnje “skupnosti s skupno prihodnostjo”,” komentira Mitić.
Predsednik Xi je nato novembra 2024 pred prihodom v Brazilijo odprl kitajsko megapristanišče v Chancayu (Peru) z namenom izboljšanja povezljivosti med Kitajsko in Južno Ameriko ter širitve prisotnosti kitajske infrastrukture v Južni Ameriki. Podobno je Kitajska zdaj izrazila željo po vlaganju v brazilska pristanišča.
“Ta razvoj dogodkov vzbuja zaskrbljenost v Washingtonu, ki je pred kratkim pritiskal na Panamo, naj se odpove članstvu v pobudi “En pas, ena pot”, predsednik Donald Trump pa je zaostril svojo retoriko o prevzemu Panamskega prekopa, kar bi morali razumeti kot del rivalstva med ZDA in Kitajsko. Ne smemo pozabiti, da sta imeli Kitajska in Brazilija skupni predlog za rešitev konflikta v Ukrajini, za katerega sta prejeli podporo velikega števila držav globalnega juga. Brazilija in Kitajska sta na dan zmage v Moskvi in na srečanju v Pekingu ponovno poudarili svojo zavezanost BRICS, sodelovanju na podlagi Ustanovne listine ZN, multipolarizaciji, dedolarizaciji in nasprotovanju protekcionizmu. Intenzivno sodelovanje se bo nadaljevalo na vrhu BRICS julija v Riu,” je za portal povzel strokovnjak za globalne odnose s Kitajsko.
Preberite več:
Medtem ko Washington tradicionalno obravnava Latinsko Ameriko kot svoje “dvorišče”, se zdi, da je Kitajska vstopila skozi zadnja vrata – z nasmehom, krediti in infrastrukturnim načrtom pod pazduho. Kitajski model “partnerstva brez predpogojev” vse bolj privlači države, ki iščejo alternativo med odvisnostjo od ZDA in gospodarsko izolacijo.
Za Peking Latinska Amerika ni le nova destinacija za izvoz in naložbe, temveč tudi geopolitična tabla, na kateri zapisujejo nov svetovni red. Za Brazilijo pa je to priložnost, da se na novo opredeli kot most med Vzhodom in Zahodom, severno in južno poloblo.
