Ekonomisti pozivajo k ukrepom, ki so bili doslej tabu. Nemčija je zabeležila rekordni primanjkljaj v blagovni menjavi s Kitajsko, medtem ko se ključne panoge soočajo z drugim “kitajskim šokom”.
Kitajski zunanji trgovinski presežek je lani dosegel 1,2 bilijona dolarjev, kar je 20 odstotkov več kot leto prej in nov zgodovinski rekord. Po podatkih kitajske carinske uprave so izvozniki v preostali svet poslali za 3,77 bilijona dolarjev blaga, uvoz pa je pri 2,58 bilijona dolarjev praktično stagniral. Nemška industrija te številke občuti neposredno in boleče.
Po izračunih Inštituta za nemško gospodarstvo (IW Köln) je nemški blagovno-menjavni primanjkljaj s Kitajsko v prvih treh četrtletjih leta 2025 narasel na 63,1 milijarde evrov, kar skoraj dosega rekordno vrednost iz leta 2022. Nemški izvoz na Kitajsko je v istem obdobju padel na 61,4 milijarde evrov, najnižjo raven v zadnjih sedmih letih. Uvoz iz Kitajske se je medtem občutno povečal na 124,5 milijarde evrov.
Kot poroča Handelsblatt, je kitajski izvoz v Nemčijo lani zrasel za 10,5 odstotka, medtem ko je uvoz iz Nemčije upadel za 2,1 odstotka. Peking je okrepil prisotnost na trgih po vsem svetu. Dobave v Evropo in Južno Ameriko so se povečale za osem oziroma sedem odstotkov, izvoz v Afriko pa je poskočil za 26 odstotkov.
“Kitajska ni več tovarna sveta, temveč gospodarska sila na enaki ravni, ki tehnološko drži korak s ‘skritimi šampioni’ nemškega srednjega sloja,” navaja Handelsblatt. S pomočjo državnih subvencij so kitajska podjetja najprej nemškim proizvajalcem avtomobilov odvzela tržne deleže, zdaj pritiskajo na strojništvo in kemijsko industrijo.
Volkswagen, Mercedes-Benz in BMW so leta 2025 na Kitajskem prodali manj kot 3,9 milijona vozil, najmanj v zadnjih 13 letih. Volkswagen je na kitajskem trgu zdrsnil na tretje mesto, za domačima proizvajalcema BYD in Geely.
Jürgen Matthes iz IW Köln opozarja, da kitajski konkurenčni pritisk pospešuje deindustrializacijo. Kitajski proizvajalci pogosto ponujajo izdelke po cenah, ki so 30 ali več odstotkov nižje od nemških, kar je težko pojasniti zgolj z učinkovitostjo. “Kitajska svoje gospodarstvo stabilizira na račun tujine,” meni Matthes in dodaja, da Peking izvaja tudi “izvoz brezposelnosti”.
Analitiki Centra za evropske reforme (CER) ocenjujejo, da je drugi kitajski šok dvakrat močnejši od prvega v začetku tisočletja, ko je Kitajska prizadela tekstilno industrijo in potrošniško elektroniko v ZDA. Tokrat udarec zadene panoge, v katerih je bila Nemčija tradicionalno močna: avtomobile, stroje in kemikalije. Kitajski izvoz avtomobilov se je od leta 2020 pošesteril in leta 2024 dosegel 6,4 milijona vozil.
Za Nemčijo in Evropo se množijo pozivi k spremembam, ki so bile doslej nesprejemljive. Matthes poziva EU, naj v širšem obsegu uporabi trgovinske zaščitne instrumente in izravnalne carine. CER predlaga, naj Nemčija opusti prejšnje nasprotovanje nadzoru velikih trgovinskih presežkov in podpre pritisk na Peking, naj s fiskalno politiko okrepi domače povpraševanje.
“Časi odprtih trgov in poštenega tekmovanja so mimo, Nemčija se mora zaščititi,” je po jeklarski konferenci dejal kancler Friedrich Merz. Zgolj obramba starih panog pa ne zadošča. Nemčija potrebuje robustno industrijsko politiko, ki ščiti in tehnološko dohiteva, menijo analitiki. Brez dviga domačega povpraševanja in naložb bo nemški izvoz na tretjih trgih še naprej trpel zaradi kitajske masovne nadproizvodnje.
