Koliko Slovencev še živi od kmetijstva in kdo bo prideloval hrano čez deset let?

Evropsko kmetijstvo se tiho, a vztrajno krči. Ne po hektarjih, temveč po številu kmetovalcev. Najnovejši podatki Eurostata kažejo, da je bilo leta 2023 v kmetijstvu v Evropski uniji zaposlenih 8,4 milijona ljudi, kar predstavlja 3,9 odstotka vseh zaposlenih. Desetletje prej, leta 2013, je bil ta delež še pri 5,2 odstotka. Gre za jasen, dolgoročen trend. Kmetijstvo izgublja delovno silo hitreje kot večina drugih sektorjev.

Slovenija se po deležu zaposlenih v kmetijstvu danes uvršča zelo blizu povprečja EU, novembra lani pa je bilo delovno aktivnih 18.275 kmetov. Leta 2023 je v kmetijstvu delalo približno 4 odstotke vseh zaposlenih, kar je le malenkost nad evropskim povprečjem. Leta 2013 je bil ta delež ocenjen na približno 5 odstotkov.

To pomeni, da je Slovenija v desetih letih izgubila približno eno odstotno točko kmetijske delovne sile, kar je podobno kot Avstrija ali Italija in počasneje kot nekatere države jugovzhodne Evrope. A ta relativna “zmernost” ne pomeni, da je položaj dober. Zmanjšanje se dogaja tišje in bolj postopno.

Različne hitrosti krčenja

Če Slovenijo postavimo ob bok sosednjim državam, postane slika bolj raznolika:

Hrvaška in Madžarska sta v zadnjem desetletju izgubili bistveno večji delež zaposlenih v kmetijstvu, kar kaže na hitrejši izstop ljudi iz sektorja. Avstrija in Italija sledita podobnemu vzorcu kot Slovenija, tj. počasnejšemu, a vztrajnemu upadu.

Slovenija torej ne izgublja kmetov najhitreje, a jih kljub temu izgublja. In to v državi, kjer je kmetijstvo razdrobljeno, povprečna kmetija majhna, starost nosilcev visoka, generacijski prenos pa pogosto negotov.

Kdo bo ostal?

Delež zaposlenih v kmetijstvu sam po sebi ne pove vsega. A v kombinaciji z drugimi podatki (starostno strukturo kmetov, dohodkovno neprivlačnostjo sektorja in pritiskom uvoza) odpira vprašanje, kdo bo čez deset še prideloval hrano?

Zmanjševanje deleža zaposlenih je del širše zgodbe. Urbanizacija, selitve mladih v storitvene in tehnološke panoge ter dejstvo, da kmetijstvo pogosto ne omogoča primerljivega življenjskega standarda so eni izmed razlogov. Tudi tam, kjer produktivnost raste, število ljudi pada.

Kmetijstvo ima strateški pomen za prehransko varnost, krajino in podeželje, a hkrati ostaja sektor, iz katerega mladi pogosto odhajajo.

Primerjava z EU kaže, da Slovenija še ni v rdečem območju. A hkrati ni v območju preobrata. Če se trendi nadaljujejo, bo delež zaposlenih v kmetijstvu v Sloveniji v naslednjem desetletju lahko padel proti trem odstotkom, raven, ki jo danes že dosegajo razvitejše članice.

Bo politika sposobna obrniti kakovost trenda manjšega števila ljudi in več mladih, manj delovnih ur, a več dodane vrednosti, manj improvizacije in več dolgoročne strategije. Če odgovora na to ne bo, se lahko čez nekaj let znajdemo v položaju, ko bomo imeli le lepo statistiko in prazna kmetijska zemljišča.