Konkurenti bankrotirajo, Cinkarna Celje pa z 19 milijoni dobička ostaja med zadnjimi, ki stojijo

Cinkarna Celje je v začetku februarja objavila preliminarne rezultate za leto 2025 z 198,8 milijona evrov prihodkov od prodaje in 19,1 milijona evrov čistega dobička. Solidne številke, dokler ne pogledamo trenda. Dobiček je za 17 odstotkov nižji kot leto prej, za leto 2026 pa celjska uprava napoveduje le osem milijonov evrov čistega dobička — 58-odstotni padec. Razlogi za takšno napoved segajo precej dlje od Kidričeve ulice v Celju, v samo jedro krize, ki je zajela celotno evropsko industrijo titanovega dioksida. In ko primerjamo Cinkarno s konkurenti, se izkaže, da celjska tovarna v resnici ne boluje, temveč je med redkimi, ki sploh še stojijo pokonci. Evropska industrija belega pigmenta se spopada s tremi težavami, ki se medsebojno krepijo, in vse tri zadevajo tudi Cinkarno.

Najmočnejši udarec prihaja s Kitajske. Kitajski proizvajalci, na čelu z Lomon Billions, ki je postal največji proizvajalec titanovega dioksida na svetu, so med letoma 2020 in 2023 povečali prodajo v EU za 17 odstotkov, s 178.000 na 209.000 ton. Njihov tržni delež na evropskem trgu je zrasel s 15 na 22 odstotkov. Cene, po katerih so prodajali, so bile po ugotovitvah Evropske komisije dampinške, torej pod pošteno tržno vrednostjo. Januarja 2025 je EU uvedla stalne protidampinške carine od 0,25 do 0,74 evra na kilogram uvoza, odvisno od kitajskega proizvajalca. A učinek je doslej razočaral. Cinkarnina uprava v poročilu za tretje četrtletje 2025 sama priznava, da ukrepi “za zdaj ne zagotavljajo pričakovane zaščite pred cenovnim pritiskom, saj niso niti dovolj strogi niti dovolj celoviti”. Kitajski proizvajalci so se prilagodili, iščejo nove poti na evropski trg in preusmerjajo prodajo prek tretjih držav, del zahodne konkurence, ki je prej deloval na globalnih trgih, pa se zdaj dodatno zgoščuje na evropskem trgu. V Indiji je sodišče septembra 2025 začasno ustavilo pobiranje protidampinških dajatev na kitajski titanov dioksid, kar pomeni, da zaščita ni zagotovljena niti tam. Prodajne cene pigmenta v Evropi torej ostajajo pod pritiskom kljub carinam. In prav nižja povprečna prodajna cena je razlog, ki ga celjska uprava navaja za načrtovano prepolovitev dobička v letu 2026.

K temu se pridružuje šibko povpraševanje na ključnih končnih trgih. Titanov dioksid je nepogrešljiv sestavni del barv in premazov, plastike in papirja. Okrog 56 odstotkov evropske potrošnje odpade na gradbeništvo in avtomobilsko industrijo. Obe panogi sta od leta 2023 v stagnaciji. Industrijska proizvodnja v EU je v prvi polovici leta 2025 ostala na mestu, gradbeni sektor se okrevanja od visokih obrestnih mer komaj loteva, obnova stanovanjskega fonda pa napreduje počasneje od pričakovanj. Cinkarna je na trgih EU sicer povečala prodajo za odstotek, a zunaj unije, kjer se je konkurenčnost poslabšala, so prodane količine padle.

Nad vsem pa visi strukturna težava, ki zadeva sam proizvodni postopek. Cinkarna proizvaja titanov dioksid po sulfatnem postopku, prav tako kot Venator (pred bankrotom), Kronos (delno) in Grupa Azoty Police. Ta postopek je cenejši za vzpostavitev, a zahteva več energije, proizvaja večje količine kislinskih odpadkov in je okoljsko bolj obremenilen. Cene zemeljskega plina v Evropi so po podatkih tržnih analitikov za leto 2024 dosegle 36 evrov na megavatno uro, kar je trikrat več kot leta 2019, sulfatni postopek pa porabi okrog 20 odstotkov več energije kot kloridni. Strožji okoljski standardi, kot je nordijski okoljevarstveni znak Nordic Swan, vse bolj dajejo prednost kloridnim izdelkom. Zaprtje Venatorjevih sulfatnih obratov v Duisburgu in Scarlinu s skupno zmogljivostjo 130.000 ton govori zase, saj so bile prav sulfatne linije prve na vrsti za ukinjanje.

Primerjava s konkretnimi tekmeci pokaže, da je Cinkarnin položaj kljub vsemu razmeroma zaviden. Tronox, ki velja za največjega integriranega proizvajalca titanovega dioksida na svetu, je leta 2025 zaprl tovarno v Botleku na Nizozemskem z zmogljivostjo 90.000 ton in odpustil 240 zaposlenih. Konec januarja 2026 je napovedal še zaprtje 46.000-tonske tovarne v kitajskem Fuzhoju, kar pomeni izgubo 550 delovnih mest. V tretjem četrtletju 2025 je poročal o čisti izgubi 99 milijonov dolarjev pri prihodkih 699 milijonov. Celotni stroški prestrukturiranja bodo presegli 200 milijonov dolarjev. Tronoxov dolg presega dvojno vrednost lastniškega kapitala.

Kronos Worldwide, ki ima proizvodnjo v Nemčiji, Belgiji, Kanadi in ZDA, je v tretjem četrtletju 2025 v segmentu titanovega dioksida zabeležil izgubo 15,3 milijona dolarjev, medtem ko je v istem obdobju leto prej ustvaril 43,4 milijona dolarjev dobička. Izkoriščenost kapacitet je padla na 80 odstotkov, prodajne cene pa so se v prvi polovici leta znižale za štiri odstotke. Bruto marža se je sesedla z 21 na deset odstotkov.

Venator, ki je imel nekoč 650.000 ton letne zmogljivosti, je de facto prenehal obstajati v prejšnji obliki. Po stečaju leta 2023 je zaprl sulfatne linije v Nemčiji in Italiji, septembra 2025 pa sta za plačilno nesposobnost zaprosili še podružnici v Krefeld-Uerdingenu in Duisburgu. Nemška ICIG je januarja 2026 prevzela duisburški obrat, a prihodnost preostalih lokacij ostaja negotova. Grupa Azoty Police, edini poljski proizvajalec titanovega dioksida, se na ravni celotne skupine spopada z negativno EBITDA maržo in finančnimi težavami, ki segajo od lastnih produkcijskih zapletov do propadlega projekta Polimery Police.

Sredi te pokrajine Cinkarna ohranja EBITDA maržo 18 odstotkov, kar je med najvišjimi v panogi. Kronosova EBITDA je v tretjem četrtletju 2025 padla praktično na ničlo, Tronoxova prilagojena EBITDA pa je v istem obdobju znašala le sedem odstotkov prihodkov. Celjsko podjetje ostaja dobičkonosno v okolju, ki je večje tekmece potisnilo v izgubo. Vzroke za to gre iskati v značilnostih, ki so jih tekmeci v času rasti zanemarili.

Cinkarna je brez dolga. Tronox ima razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom nad dva proti ena, Kronos si je naložil breme z nakupom Venatorjevega deleža v Louisiana Pigment Company za 185 milijonov dolarjev sredi najslabšega dela cikla. Cinkarna tega bremena nima, kar ji v obdobju nizkih marž zagotavlja finančno stabilnost. Poleg tega je majhnost v tem primeru prednost. S kapaciteto okrog 45.000 ton letno je Cinkarna zanemarljiv igralec v globalnem merilu, a prav ta majhnost ji omogoča, da se osredotoči na donosne kupce znotraj EU in vzdrži razmeroma visoko izkoriščenost obratov. Tronox in Kronos morata polniti ogromne kapacitete, ki jih ob šibkem povpraševanju preprosto ne moreta zaposliti.

Cinkarna nenazadnje vlaga v zniževanje stroškov. V letu 2025 je za naložbe porabila 19,5 milijona evrov, letos načrtuje 17,2 milijona. Večina je namenjena projektom, ki bodo pocenili proizvodnjo, od parne turbine do baterijskih hranilnikov in ukrepov za energetsko učinkovitost. Družba poleg tega namenja precej sredstev za upravljanje okoljskih tveganj na svoji lokaciji, od alternativne dobave vode in sanacije odlagališča Bukovžlak do zapolnjevanja rdeče sadre in zagotavljanja stabilnosti pregradnih teles. To so stroški, ki jih konkurenti v takšni obliki nimajo, a so za dolgoročno delovanje tovarne v neposredni bližini mesta neizogibni.

Cinkarna vendarle nosi nekatera bremena, ki jih tekmeci ne poznajo. Okoljska dediščina sulfatne proizvodnje sredi Celja je nedvomno takšno breme. Proizvodnja titanovega dioksida po sulfatnem postopku ustvarja velike količine rdeče sadre in kislinskih odpadkov, odlagališča v bližini mesta pa zahtevajo stalen nadzor in sanacijo. Prav to je vir znatnih naložb, ki ne ustvarjajo novih prihodkov. A Venator je imel enake okoljske težave v Duisburgu in Scarlinu, pa mu niso pomagale niti mnogo večje kapacitete. Cinkarna nima niti vertikalne integracije — Tronox koplje rudo v Avstraliji in Južni Afriki, Kronos ima rudnike na Norveškem — a v trenutnem okolju, ko je pritisk na strani prodajnih cen in ne na strani surovin, ta pomanjkljivost ni odločilna.

Vse tri težave evropske industrije titanovega dioksida, od kitajskega dampinga prek šibkega povpraševanja do energetsko-okoljskega pritiska na sulfatno proizvodnjo, so torej skupne celotni panogi. Cinkarna jih čuti, vendar v manjši meri kot tekmeci, ki so bodisi preobremenjeni z dolgom, bodisi preveč odvisni od polnih kapacitet, bodisi so se v času rasti prenapihnili.

Vprašanje za leto 2026 je, ali bo načrtovani padec dobička na osem milijonov evrov res tako oster. Celjska uprava je bila v preteklosti previdna pri napovedih. Za leto 2025 je prvotno načrtovala 16,4 milijona evrov čistega dobička, nato novembra oceno zvišala na 18 milijonov, končni rezultat pa je presegel obe napovedi in dosegel 19,1 milijona. Možno je, da je napoved za leto 2026, kot je v kemični industriji pogosta praksa, konzervativna. Tudi če bo dobiček dejansko padel na načrtovano raven, bo Cinkarna med redkimi evropskimi proizvajalci titanovega dioksida, ki bodo sploh ostali v črnih številkah. Od leta 2023 je bilo po podatkih Tronoxa z globalnega trga trajno umaknjenih več kot 1,1 milijona ton zmogljivosti. Ko in če se cikel obrne, bodo preživeli v znatno boljšem položaju. Celjska kemična tovarna s skoraj 152-letno tradicijo na to stavi.