Štiri petine državljanov Evropske unije menijo, da bi morale velike multinacionalne družbe v vsaki državi, kjer poslujejo, plačevati minimalno stopnjo davka. Slovenija je z 73-odstotno podporo med bolj skeptičnimi članicami, kaže anketa Eurobarometer za leto 2025, o kateri poroča Euronews.
Povprečna podpora v EU znaša 80 odstotkov, od tega se 44 odstotkov anketirancev z zahtevo povsem strinja, 36 odstotkov pa delno. Najvišjo podporo beležijo v Grčiji (87 %), Avstriji (86 %), Bolgariji (84 %), Franciji, na Finskem, Portugalskem in Malti (po 83 %) ter v Nemčiji in na Hrvaškem (po 82 %).
Slovenija se uvršča v skupino z najnižjo podporo, skupaj z Madžarsko (67 %), Latvijo (72 %), Slovaško (73 %) in Češko (74 %). Erick Kirchler z dunajske univerze je za Euronews pojasnil, da se države, kot sta Madžarska in Latvija, pri privabljanju tujih naložb opirajo na nizke davčne stopnje, zato so njihovi državljani do mednarodnega davčnega usklajevanja bolj zadržani. Caren Sureth-Sloane z Univerze v Paderbornu pa dodaja, da je Madžarska med najmanj privlačnimi destinacijami za tuje naložbe in da z nižjimi davki stavi na posredne koristi, zlasti na prihodke iz davka na dodano vrednost.
V Avstriji in na Hrvaškem, ki beležita visoko podporo, je razlaga drugačna. Kirchler pravi, da se ti državi ne dojemata kot davčni oazi, temveč kot tržni gospodarstvi, ki od multinacionalk pričakujeta pošten prispevek. Minimalni davek po njegovem ponuja večjo stabilnost in zaščito pred prelivanjem dobičkov, kar je za jugovzhodno Evropo posebej aktualno.
Ločeno vprašanje Eurobarometra je zadevalo minimalni davek na premoženje za najbogatejše posameznike, natančneje za zgornjih 0,001 odstotka. Podpora v EU v povprečju znaša 65 odstotkov. Najvišja je na Madžarskem (78 %), v Bolgariji, Romuniji, na Hrvaškem in v Grčiji pa presega 70 odstotkov. Najnižjo podporo ima Češka (45 %), sledita Poljska in Danska. Med velikimi gospodarstvi vodi Italija s 70 odstotki, Nemčija in Španija dosegata po 69, Francija pa z 65 odstotki ustreza povprečju. Za Slovenijo podatek pri tem vprašanju ni na voljo.
Sureth-Sloane opozarja, da razlike v podpori odražajo različno stopnjo zaupanja v državne institucije. Kjer ljudje menijo, da premožni izkoriščajo sistem, nezadovoljstvo poganja zahteve po davku na premoženje. Kirchler pa dodaja, da so nordijske države svoje davke na premoženje odpravile zaradi pomislekov o učinkovitosti in izogibanju, njihovi državljani pa zaupajo, da obstoječi davki na dohodek in kapital zadostujejo.
