Povprečna nočitev v ameriškem luksuznem hotelu je lani prvič presegla 394 dolarjev, kar je 168 dolarjev več od naslednjega cenovnega razreda. Razlika, ki je leta 2008 znašala le 60 dolarjev, se vse hitreje veča, podoben vzorec pa se uveljavlja tudi v Evropi. Podatke je objavila analitična družba CoStar, ki spremlja globalno hotelsko industrijo.
Gre za pojav, ki ga analitiki opisujejo kot ekonomijo v obliki črke K. Luksuzni hoteli, od Four Seasonsa in Ritz-Carltona do St. Regisa, so v letu 2025 zabeležili 2,9-odstotno rast prihodka na razpoložljivo sobo (RevPAR), medtem ko so ekonomski hoteli zdrsnili za 4,1 odstotka. Segment med njima je prav tako v rdečem: srednji razred je izgubil 2,6 odstotka, zgornji srednji razred pa 1,9 odstotka, po podatkih JLL Research in STR/CoStar za prvih enajst mesecev lanskega leta.
Število hotelov s povprečno dnevno ceno nad tisoč dolarjev se je v petih letih skoraj potrojilo. V ZDA je takšnih objektov zdaj približno 95, leta 2019 jih je bilo 33. V Italiji je število naraslo z 21 na 69, v Španiji pa z nič na 14, je poročal Wall Street Journal.
“Ko gostje pridejo k nam, ne občutimo nobenega odpora do cen,” je na konferenci za rezultate tretjega četrtletja dejal Jim Risoleo, prvi mož hotelske družbe Host Hotels & Resorts, ki upravlja nepremičnine pod znamkama Ritz-Carlton in JW Marriott. Finančni direktor Braemar Hotels Deric Eubanks je dodal, da ga “pozitivno preseneča pomanjkanje cenovne občutljivosti pri tej stranki in njena odpornost”.
Gonilna sila so premožni posamezniki, ki potovanja vse bolj obravnavajo kot prednostno življenjsko naložbo, četudi varčujejo drugje. Po podatkih Mastercard Economics Institute potrošniki dajejo prednost doživetjem pred materialnimi dobrinami, ta premik pa se najjasneje kaže prav v hotelih. Agencija za luksuzna potovanja iz Nashvilla poroča, da njene stranke zdaj za noč plačujejo od 1.500 do 2.500 dolarjev, kar je občutno več od predpandemičnih 900 dolarjev. Nekateri sprejemajo ponudbe do 3.500 dolarjev na noč.
Jack Ezon, ustanovitelj svetovalne agencije Embark Beyond, je trend opisal s provokativno formulacijo. “Luksuzna potovanja so postala izrazito razdvojena: na ultrabogate in na, recimo, revne bogate,” je zapisal v poročilu o trendih za zadnje četrtletje 2025. Po njegovih besedah se suite prodajajo po rekordnih cenah in hitro razprodajajo, medtem ko ostajajo osnovne sobe v istem hotelu prazne. “Inflacija še naprej stiska aspiracijskega luksuznega popotnika.”
Vzorec je izrazit tudi v Evropi. Pariški hoteli so decembra 2025 po podatkih CoStar dosegli povprečno dnevno ceno 371,87 evra ob 76,7-odstotni zasedenosti, kar je 7,8-odstotna rast prihodkov na sobo v primerjavi z letom prej. Na silvestrovo je povprečna cena poskočila na 586 evrov. Amex GBT v napovedi Hotel Monitor 2026 napoveduje zmerno rast: London 4,2 odstotka, Madrid 4,8 odstotka, Pariz 2,6 odstotka, kar je nad povprečjem celotne panoge.
Toda zgodba ima tudi temnejšo plat. Analitiki opozarjajo, da se razkorak med vrhovnimi in nižjimi segmenti poglablja. Raziskava Moody’sa za leto 2025 je ugotovila, da deset odstotkov najvišjih zaslužkov zdaj predstavlja skoraj polovico celotne potrošnje v ZDA, kar je zgodovinski rekord. Ekonomski hoteli v ZDA medtem beležijo 18 zaporednih mesecev upadanja, analitičarka STR Hannah Smith pa napoveduje, da ta segment ne bo okreval do konca leta 2027.
Hotelski operaterji v luksuznem razredu se zavedajo tveganj, a zavestno ohranjajo visoke cene. Po izkušnjah iz finančne krize 2008, ko so luksuzni hoteli znižali cene, da bi ohranili zasedenost, in nato desetletje izgubljali cenovno moč, danes delajo drugače. Kot poroča portal Hospitality Investor, operaterji rajši sprejmejo nižjo zasedenost, kot da bi spustili cene. Park Hyatt v Sydneyju se denimo ne primerja več z drugimi sydneyjskimi hoteli, temveč svoje cene postavlja glede na najboljše hotele v drugih azijsko-pacifiških mestih.
Za evropski luksuzni hotelski trg, ki ga Mordor Intelligence ocenjuje na 33 milijard dolarjev v letu 2026, analitiki napovedujejo rast po 8,7-odstotni letni stopnji do leta 2031. Ultrabogati posamezniki, ki jih je na svetu več kot 625.000 in upravljajo 30 bilijonov dolarjev premoženja, so od leta 2019 za doživetja potrošili 242 odstotkov več. Skift medtem opaža premik v samem razumevanju luksuza: vedno več potnikov plačuje za manj. Manj hrupa, manj dražljajev, manj gneče. Hilton ta trend imenuje “hushpitality”, Accor pa ga je vgradil v svojo novo ultraluksuzno znamko.
Vprašanje, ki ostaja, je, kako dolgo lahko ta razkol traja. Ezon je opozoril, da je vse odvisno od finančnih trgov. “Dokler so delniški trgi močni, bo segment rasel. Toda če se trgi zamajejo, bodo tudi najbogatejši potrošili drugače.” Analitik Dan Peek iz JLL dodaja, da so operaterji morda že presegli mejo sprejemljivega: “Aspiracijski popotnik je morda že izrinjen iz igre.” Po drugi strani pa v luksuznem segmentu velja preprosta aritmetika ponudbe in povpraševanja: število premožnih popotnikov raste, število luksuznih hotelov pa ne sledi. V ZDA je gradnja hotelskih sob na desetletnem minimumu, kar ohranja pritisk na cene navzgor.
Za Slovenijo in regijo je trend relevanten z dveh vidikov. Prvič, ker so slovenske destinacije, od Bleda do Portoroža, del širšega evropskega trga, kjer luksuzni segment raste. In drugič, ker vse več evropskih mest, od Budimpešte do Varšave, beleži izrazito rast v višjem cenovnem razredu, kar nakazuje, da se K-oblikovana dinamika širi tudi na trge, ki so bili do nedavnega pretežno cenovno dostopni.
