Mariborski mestni svetniki so se na seji mestnega sveta seznanili s prijavo mesta na državni razpis za koncesijo za sežiganje komunalnih odpadkov. Razprava je razgalila globoke delitve znotraj mestnega sveta, od vprašanj o financiranju skoraj 100-milijonske investicije do skrbi za zdravje prebivalcev.
Direktor podjetja EIOM in mariborske Snage Vito Martinčič je svetnikom pojasnil, da je oddaja obsežne tehnične in finančne dokumentacije na razpis ministrstva za okolje, prostor in energijo zgolj vstop v strokovni dialog z državo. Formalna prijava po njegovih besedah ne prinaša neposrednih finančnih ali pravnih posledic za občino. Projekt predvideva energijsko izrabo 31.000 ton odpadkov letno v okviru javne službe ter dodatnih 19.000 ton posebnih frakcij. Ocenjena vrednost investicije znaša 90,8 milijona evrov, obrat pa bi po načrtih zaživel v začetku leta 2034.
Podjetje EIOM, ki sta ga v enakih deležih ustanovili Energetika Maribor in Snaga, je prijavo oddalo 9. februarja, tik pred rokom. Iz tretjega prispevnega območja, ki zajema Koroško, Podravje in Pomurje, se je prijavilo samo mariborsko podjetje. Na razpis za preostali dve območji sta se po pričakovanjih prijavili tudi Energetika Celje in Energetika Ljubljana.
Martinčič je finančno logiko projekta utemeljeval z rastočimi stroški izvoza odpadkov. Snaga je edino občinsko komunalno podjetje v Sloveniji brez lastne deponije in je zato v celoti odvisna od zunanjih prevzemnikov. Ponujena cena za prevzem lahke frakcije znaša 196 evrov brez DDV na tono, medtem ko cene v tujini dosegajo tudi 300 evrov in več. V zadnjih letih so se nekatere države, zlasti Madžarska, odločile za zaprtje meja za tuje odpadke, kar je povzročilo kopičenje materiala in več požarov na začasnih skladiščih po Sloveniji.
Po navedbah predlagateljev bi obrat zagotavljal do 60 odstotkov toplote za sistem daljinskega ogrevanja v Mariboru, zmanjšal odvisnost od zemeljskega plina in dolgoročno stabiliziral stroške ogrevanja. Kot vzor navajajo Celje, kjer Toplarna Celje deluje že poldrugo desetletje. Megavatna ura daljinskega ogrevanja tam stane 85 evrov, kar je dobrih 26 evrov manj kot v Mariboru. Celjska sežigalnica je stala 19 milijonov evrov, od tega je 70 odstotkov prispevala EU.
Toda financiranje mariborskega projekta je povsem drugačno. Kot je pojasnil direktor Javnega holdinga Maribor Andrej Rihter, bo EIOM zagotovil 20 odstotkov lastnih sredstev, preostanek pa bi pokrili z zadolževanjem. To pri investiciji, ki skupaj s skladiščem goriva in morebitnim objektom za mehansko-biološko obdelavo odpadkov presega 110 milijonov evrov, pomeni dolg brez primere v zgodovini mariborske občine. Rihter je sicer izrazil pričakovanje, da bo finančno priskočila tudi država.
Prav vprašanje financiranja je razkurilo svetniško razpravo. Stojan Auer iz Liste za pravičen razvoj je opozoril na nejasno finančno konstrukcijo in vprašal, kaj se bo zgodilo z 20 do 30 odstotki ostankov, ki nastanejo po sežigu. Milan Mikl iz SDS je izrazil skrb, da bi se z ustanovitvijo hčerinskega podjetja EIOM odgovornost v primeru težav prenesla z javnega holdinga na družbo z omejenim kapitalom. Igor Jurišič je opomnil, da se celotna Evropa pogovarja o zmanjševanju odpadkov, Maribor pa o sežiganju.
Okoljski pomisleki so bili prav tako glasni. Tjaša Gojkovič iz Liste kolesarjev in pešcev je opozorila, da se Maribor že zdaj uvršča med bolj onesnažena urbana območja v Evropi, in zahtevala neodvisno presojo vplivov na zdravje. Lidija Divjak Mirnik je ocenila, da bi se s sežiganjem odpadkov mesto vrnilo v srednji vek. Karin Jurše iz Gibanja Svoboda, ki sicer podpira gradivo, se je zavzela proti projektu iz zdravstvenih razlogov.
Del svetnikov pa je zagovarjal preudarno obravnavo. Davorka Pregl iz Gibanja Svoboda je poudarila, da mora odločitev temeljiti na podatkih in stroki, ne na strahu, ter da ob strogih okoljskih pogojih in popolnem nadzoru sežigalnica lahko predstavlja nadzorovano rešitev. Zdravko Luketič je menil, da je projekt primeren, ob tem pa opozoril, da je treba po tujih zgledih zagotoviti odškodnino prebivalcem v bližini, če se izkaže padec vrednosti zemljišč. Peter Medved iz Liste Arsenovič je spomnil, da je projekt šele v fazi priprave državnega prostorskega načrta, ki vključuje zakonsko predpisano presojo vplivov na okolje.
Na drugi strani je Martinčič zagotovil, da projekt temelji na evropskih in strožjih slovenskih okoljskih standardih. Poudaril je, da ne gre za sežiganje vseh odpadkov, temveč izključno za preostanek mešanih komunalnih odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati. Neodvisna študija izvedljivosti je po njegovih besedah analizirala tudi alternativne tehnologije, vključno s pirolizo, in pokazala, da je energetska izraba trenutno najustreznejša rešitev.
Svetniki so sklep o seznanitvi sprejeli, kar pa ne pomeni, da je projekt dobil zeleno luč. Če bo prijava pozitivno ocenjena, sledijo pogajanja z državo. Podpis koncesijske pogodbe pričakujejo konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Od podelitve koncesije do zagona obrata je predvideno sedemletno obdobje.
Odgovorni obljubljajo vključenost javnosti, toda razdalja med obljubami in dejanskim stanjem je v Mariboru že dobro znana. Mestni svetniki so pri predhodnem glasovanju o aktivnostih za sežigalnico maja lani ravno tako izrazili resne zadržke. Projekt ostaja eden najspornejših v novejši zgodovini drugega slovenskega mesta.
