Mario Draghi, 78-letni Italijan brez funkcije, ki narekuje ekonomsko prihodnost Evrope

Julija 2012 je Mario Draghi stal pred mikrofonom v Londonu in izgovoril tri besede, ki so spremenile tok evropske zgodovine. “Whatever it takes,” je dejal, “in verjemite mi, to bo dovolj.” Obvezniški trgi so se umirili v urah, kriza evroobmočja je doživela preobrat, rimski ekonomist z doktoratom z bostonskega MIT pa si je prislužil vzdevek Super Mario. Finančni mediji so ga začeli obravnavati kot najvplivnejšega Evropejca svoje generacije.

Dvanajst let pozneje ta isti človek nima nobenega položaja. Ne sedi v Evropski komisiji, ne vodi nobene vlade, ne predseduje nobeni centralni banki. Pa vendar je njegov 400-stranski dokument o prihodnosti evropske konkurenčnosti, ki ga je septembra 2024 naročila predsednica Komisije Ursula von der Leyen, postal nekakšen temeljni akt bruseljske gospodarske politike. Francoski minister Stéphane Séjourné iz liberalne skupine Renew Europe ga je označil za “ekonomsko doktrino EU” in dodal, da je vse, kar je bilo od takrat predlagano, usklajeno z njim.

Ta teden so se v Frankfurtu vrstile špekulacije o predčasnem odhodu predsednice ECB Christine Lagarde. Financial Times je poročal, da Lagarde razmišlja o odstopu pred francoskimi predsedniškimi volitvami aprila 2027, da bi predsednik Macron in kancler Merz skupaj izbrala njenega naslednika, preden bi skrajno desni Nacionalni zbor lahko vplival na imenovanje. ECB je v odzivu sporočila le, da predsednica “ni sprejela nobene odločitve”, a formulacija je bila opazno mehkejša od lanske, ko je institucija zatrdila, da je Lagarde “v celoti odločena dokončati mandat”. Medtem ko se ena era končuje, vpliv 78-letnega Rimljana brez formalnega položaja le raste.

Od Goldman Sachsa do Palazzo Chigi

Draghijeva kariera je dolga. Po doktoratu na MIT je deloval na Svetovni banki v Washingtonu, nato pa celo desetletje vodil italijansko državno blagajno, kjer je nadziral obsežne privatizacije, ki so Italiji pomagale izpolniti pogoje za prevzem evra. Leta 2002 je prestopil v Goldman Sachs kot podpredsednik za Evropo in tam ostal tri leta. Ko ga je leta 2011 Evropski svet imenoval na čelo ECB, so Der Spiegel, Die Welt in drugi nemški mediji opozarjali na navzkrižje interesov nekdanjega Goldman Sachsovega bančnika na najpomembnejšem monetarnem položaju v Evropi. Tisti sloviti govor v Londonu leto pozneje je pomisleke utišal. Med letoma 2021 in 2022, v razgaru pandemije, ga je italijanski predsednik Mattarella pozval, da prevzame vlado nacionalne enotnosti. Politico ga je v tem obdobju uvrstil med najvplivnejše osebnosti v Evropi, Economist pa je Italijo razglasil za “državo leta” in pri tem izrecno izpostavil Draghijevo vodstvo.

Oba starša je izgubil, ko je bil najstnik, in postal skrbnik dveh mlajših sorojencev. Novinarji, ki so ga spremljali v Frankfurtu, pravijo, da se ta izkušnja pozna v njegovem slogu. Draghi ne dela kompromisov iz vljudnosti. Alessandro Speciale, novinar agencije Bloomberg, ki je leta spremljal njegovo delo, je za AFP dejal, da Draghi “ko sprejme odločitev, prepusti drugim, da ji sledijo”.

To držo je prenesel v poročilo, ki ga je von der Leyen dobila na mizo septembra 2024. Evropa zaostaja za Združenimi državami in Kitajsko, vrzel v produktivnosti se širi in le štiri evropska podjetja se uvrščajo med petdeset največjih tehnoloških družb na svetu, zapiše Draghi. Evropska industrija plačuje elektriko dva- do trikrat dražje od ameriške, zemeljski plin pa kar štiri- do petkrat. Poceni ruski plin je izginil, kitajski trg se zapira, ameriški varnostni dežnik pa ni več samoumeven. Britanskemu Economistu se je zdelo primerno, da je načrt primerjal z Marshallovim iz leta 1948.

Poročilo zahteva 800 milijard evrov dodatnih letnih naložb, kar ustreza štiri do pet odstotkom BDP celotne unije. Denar naj bi stekel v digitalno preobrazbo, zeleni prehod, obrambno industrijo in inovacije. Draghi poziva k dokončanju unije kapitalskih trgov, ki bi podjetjem po vsej Evropi omogočila lažji dostop do lastniškega kapitala, ter k skupnemu evropskemu zadolževanju za financiranje strateških projektov. Predlaga tudi sprostitev pravil konkurence, ki bi omogočila nastanek večjih evropskih družb, sposobnih tekmovati s kitajskimi in ameriškimi velikani, pa tudi premor pri regulaciji umetne inteligence, saj zakon o umetni inteligenci, ki bo v celoti veljaven leta 2027, po Draghijevi oceni pomeni “vir negotovosti” za evropski tehnološki sektor. Regulativno breme po podatkih iz poročila več kot 60 odstotkov evropskih podjetij dojema kot oviro za naložbe.

Komisija je januarja 2025 na podlagi te analize pripravila “kompas konkurenčnosti”, petletni načrt, za katerega trdi, da je 90 odstotkov njegovih vodilnih pobud navdihnjenih z najbolj nujnimi priporočili iz Draghijevega dokumenta. Von der Leyen je na konferenci septembra 2025 izjavila, da je “vsaka država članica podprla Draghijevo poročilo, prav tako Evropski parlament”. Januarja 2026 se je šest finančnih ministrov najmočnejših držav EU sestalo prav z namenom pospešitve unije kapitalskih trgov, enega ključnih Draghijevih predlogov. Tisti mesec je Draghi prejel Karlovo nagrado iz Aachna, najprestižnejše evropsko priznanje. Obrazložitev odbora je bila neposredna: “Razmere so dramatične. Evropi grozi, da postane igrača drugih velesil.”

383 priporočil, 11 odstotkov izvedenih

Koliko od tega se je uresničilo? Observatorij za izvajanje Draghijevih priporočil, ki ga je septembra 2025 vzpostavil bruseljski inštitut EPIC, je preštel skromno bero.

Transport in kritične surovine sta napredovala najhitreje. Na področjih čistih tehnologij, digitalizacije in energetike se ni zgodilo skoraj nič. Draghi sam je bil na septembrski konferenci nenavadno odkrit: vsak izziv, na katerega je opozoril, se je od objave poročila poglobil. “Šibkosti naraščajo,” je dejal v Bruslju. Na januarskem govoru ob prejemu Karlove nagrade pa dodal, da ima “Evropa morda več sovražnikov kot kadarkoli, tako notranjih kot zunanjih”.

Draghijev najodmevnejši predlog, skupno evropsko zadolževanje, zadeva v zid, ki ga Bruselj pozna že desetletja. Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Finska že leta nasprotujejo vsaki obliki evroobveznic. Nekdanji nemški finančni minister Christian Lindner je poročilo zavrnil v urah po objavi. Bloomberg je poročal, da je Lindner v nemškem parlamentu pojasnil, da bi redno izdajanje skupnih obveznic preneslo politično odgovornost za gospodarsko politiko na evropsko raven in potencialno vodilo v pretirano zadolževanje po vsej EU. Kancler Merz je te dni dosleden: ob prvem uradnem obisku Bruslja je dejal, da ne moremo “v neskončne spirale dolga”. Draghi je nato javno omilil retoriko in skupno zadolževanje označil za “ne nujno sestavino” širšega načrta, kot je poročal portal Euronews, čeprav ga ni umaknil s seznama predlogov.

Pet odstotkov za sindikate

Odpor pa ne prihaja le s severa. Sindikati Draghijevo poročilo berejo povsem drugače od poslovnih krogov. Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) sicer podpira poziv k večjim naložbam, a odločno nasprotuje tistemu, kar imenuje “deregulacijska agenda”. Po podatkih Corporate Europe Observatory, organizacije, ki spremlja lobiranje v Bruslju, so sindikati in civilna družba prispevali le pet odstotkov vseh prispevkov k Draghijevemu poročilu. Srednja in Vzhodna Evropa sta bili po oceni Euronewsa premalo zastopani, rezultat pa je bil prevelik poudarek na poslovnih interesih osrednjih držav. IndustriAll Europe, sindikalna federacija industrijskih delavcev, je za revijo Social Europe ocenila, da poročilu manjka socialna dimenzija in da brez socialnih pogojenosti javne naložbe ne bodo prinesle kakovostnih delovnih mest. Organizacija SOLIDAR iz Bruslja je šla dlje in zapisala, da Draghi pogreša daljnovidnost na področju socialne pravičnosti, ter da je “okvir konkurenčnosti nezadosten” za celoten spekter izzivov, s katerimi se spoprijema unija. Irski The Irish Times je pred tednom dni poročal, da se korporativni lobisti in politiki v Bruslju nenehno sklicujejo na Draghijevo poročilo, ko zagovarjajo zmanjšanje regulativnih zahtev, vključno s tistimi, ki ščitijo delovne pogoje, osebne podatke in okolje. Poročilo je postalo zemljevid prihodnosti, a obenem orožje v rokah tistih, ki jim regulacija že zdavnaj ni bila po godu.

Draghi ne gradi strank in ne nastopa na zborovanjih. Piše poročila, jih predstavi Komisiji in prejema nagrade. Med 236 prispevki, ki jih je njegova ekipa prejela pri pripravi dokumenta, najdemo Google, Amazon, London School of Economics in Harvard. Sindikatov in organizacij potrošnikov ni. Celotno poročilo govori o produktivnosti, naložbah in konkurenčnosti. O socialnih pravicah ali delavski zaščiti molči. Draghijevi predlogi koristijo predvsem velikim korporacijam, ki si želijo enotnejši evropski trg, sproščena pravila konkurence in manj regulativnega bremena. Morda so pravilni, a nevtralni zagotovo niso.

Za Slovenijo, ki več kot 80 odstotkov izvoza usmeri na skupni evropski trg in ki na Ljubljanski borzi skozi indeks SBITOP dnevno meri utrip domačega gospodarstva, se Draghijevo poročilo bere drugače kot v Bruslju ali Berlinu. Unija kapitalskih trgov bi slovenskim podjetjem olajšala dostop do svežega kapitala. Skupno evropsko zadolževanje bi znižalo stroške naložb v infrastrukturo in zeleni prehod. A deregulacija bi lahko oslabila standarde, ki ščitijo delavce in okolje v državi, ki je ti dve vrednoti zgodovinsko cenila. Bolje, da ve, kdo za njim stoji in s kakšnimi nameni.

Draghi je ob prejemu Karlove nagrade pozval k enotnosti: “Moramo postati močnejši. Močnejši vojaško, močnejši gospodarsko in močnejši politično.” Medtem ko se Lagardova era pri ECB bliža koncu in se po hodnikih Bruslja že snujejo nova imena, ostaja ta 78-letni Rimljan, ki mu nihče ni podelil mandata, tisti, ki oblikuje misli celotnega kontinenta o tem, kako naprej. Dosedanji izkupiček je skromen: 11 odstotkov izvedenih priporočil v prvem letu. Razdalja od poročila do prakse je dolga. Le da se je Draghi v svoji karieri vselej dokazal kot človek, ki dolge razdalje premosti.