Na severozahodu Afrike se dogaja preobrazba. Maroko je v zadnjem letu znova stopil na svetovno prizorišče – in to ne le na nogometnem igrišču, temveč tudi v geopolitiki in infrastrukturi. Po podpisu Abrahamskih sporazumov z Izraelom, s katerimi je obnovil diplomatske odnose, je Maroko pridobil podporo Washingtona za svoj dolgoletni zahtevek nad Zahodno Saharo. Zgolj leto kasneje sta tudi Francija in Španija, ki sta dolga leta vztrajali pri nevtralnosti in zagovarjali odločanje Združenih narodov, priznali Zahodno Saharo kot avtonomno regijo v okviru Maroka in s tem so se odprla vrata za val investicij v nekoč “prepovedano cono”.
Maroko ni izgubljal časa. Država je postala prva afriška država s hitro železnico (LGV Al Boraq), ki s hitrostjo 320 km/h povezuje Tanger in Casablanco. Naslednja etapa hitre železnice vodi še bolj proti jugu – v smer, ki se zdaj zdi logična, ne pa več tvegana.
Zahodna Sahara, dolgo zamrznjeno ozemlje pod nadzorom Združenih narodov (ZN), je čez noč postala zanimiva za investitorje. Fosfati, ribe, vetrna in sončna energija – vse to je zdaj v igri. Mesti Dahla in El Ajoun, nekdaj skoraj zapuščeni, sta postali središči zanimanja evropskih in zalivskih investicijskih skladov. Pragmatični premik evropskih sil je odprl vrata vlaganjem, ki so desetletja čakala na politični preobrat. Maroko je tako z geopolitično pametnimi potezami dosegel cilje, ki so bili prej nedosegljivi – tudi z vidika zaposlovanja in zadrževanja migrantov iz Sahela na afriški celini.
Nov status v nogometu
Vzporedno z gospodarskimi projekti gradi Maroko tudi svojo podobo strateškega igralca. Skupaj s Španijo in Portugalsko bo gostil svetovno prvenstvo v nogometu 2030 – in to ni zgolj športni dogodek, temveč simbolna potrditev njegovega novega statusa. Maroko je tako prva afriška država, ki bo skupaj z dvema evropskima državama gostila mundial.
Preberite več:
Rabat je začel svoj razvoj sidrati v konkretne infrastrukturne in energetske projekte. Država gradi železnice, pristanišča, letališča – in ne zgolj govori o “strateški pomembnosti”, kot mnoge druge države. V partnerstvu z državami Perzijskega zaliva širi Maroko svojo vlogo kot partner in vrata Afrike, ne pa kot prejemnik pomoči. “Mi smo del Sredozemlja in želimo svoje mesto za mizo,” je jasno sporočilo Maroka. Ni več “margina Evrope”, ampak njen južni prag. V času, ko številne države še vedno razpravljajo, ali se obrniti na vzhod ali zahod, Maroko kaže tretjo pot – strateško avtonomijo, povezano z jasnimi cilji in konkretno infrastrukturo, kar je lahko model tudi za druge. V svetu, ki išče stabilne partnerje in nova strateška središča, se Maroko uveljavlja kot ključni igralec severne Afrike. Medtem ko se drugi obotavljajo, Maroko podpisuje sporazume, gradi povezave in postavlja temelje prihodnosti.
