Podpis trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in južnoameriškim blokom Mercosur se ne bo zgodil jutri, kot je bilo sprva predvideno. Evropska komisija je po zasedanju voditeljev držav članic potrdila, da bo podpis preložen na januar. Razlog ni tehnične narave, temveč političen, saj sporazum v tem trenutku preprosto nima zadostne podpore med državami članicami.
Novico je po vrhu EU potrdila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je priznala, da razprava o Mercosurju ostaja ena najbolj razdeljujočih tem v Uniji. Čeprav je sporazum po 26 letih pogajanj tehnično usklajen, političnega soglasja še ni. Po njenih besedah si Evropa s trimesečnim zamikom ne bo bistveno škodovala, a bo pridobila nekaj nujno potrebnega časa.
Z von der Leyen se je strinjal tudi predsednik Evropskega sveta António Costa, ki je dejal, da svet zaradi preložitve podpisa ne bo izgubil veliko. Po njegovem mnenju je pomembneje, da se sporazum sprejme premišljeno, kot pa hitro. To je jasen znak, da so pomisleki posameznih držav članic naleteli na posluh tudi na najvišji ravni.
Francija, Italija in glas s podeželja
Do preložitve podpisa je prišlo potem, ko sta Francija in Italija v zadnjih dneh odkrito zahtevali zamik. Obe državi opozarjata, da sporazum v sedanji obliki ne zagotavlja zadostne zaščite evropskih kmetov in potrošnikov. Francoska vlada je večkrat poudarila, da ne bo podprla dogovora, ki bi ogrozil evropske okoljske in prehranske standarde.
A politični pritisk ni prihajal le iz vladnih palač. Le dan pred odločitvijo je Bruselj doživel enega največjih kmečkih protestov v zadnjih letih. Po ocenah organizatorjev se je v belgijski prestolnici zbralo okoli 10.000 kmetov iz vse Evrope, med njimi tudi iz Slovenije. Njihovo sporočilo je bilo enotno: Mercosur v sedanji obliki pomeni nelojalno konkurenco in dolgoročno škodo za evropsko kmetijstvo.
Protest je potekal pod okriljem organizacije Copa-Cogeca, ki na ravni EU zastopa interese kmetov in kmetijskih zadrug. Kmetje opozarjajo, da se od njih zahteva vedno več – od okoljskih standardov do birokracije – hkrati pa se odpira trg za uvoz hrane, ki teh pravil ne spoštuje.
Slovenski kmetje so v Bruslju jasno povedali, da se soočajo z enakimi težavami kot njihovi kolegi drugod po Evropi. Predstavniki Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije so poudarili, da Mercosur ni zgolj vprašanje trgovine, temveč vprašanje preživetja manjših kmetij in prehranske varnosti.
Zakaj Mercosur razdvaja Evropo?
Trgovinski sporazum med EU in Mercosurjem vključuje Brazilijo, Argentino, Urugvaj in Paragvaj. Njegov cilj je odprava ali znižanje carin ter lažji pretok blaga med celinama. Evropska komisija ocenjuje, da bi se izvoz EU v te države lahko povečal za skoraj 40 odstotkov oziroma za približno 49 milijard evrov letno.
Toda koristi sporazuma niso enakomerno porazdeljene. Medtem ko bi največ pridobila industrija – zlasti avtomobilska, strojna in farmacevtska – kmetijstvo opozarja, da bo nosilo večino tveganj. Južnoameriški proizvajalci bi namreč lažje izvažali govedino, perutnino in sladkor v EU, pogosto po nižjih cenah.
Ključen problem je razlika v standardih. Evropski kmetje morajo upoštevati stroga pravila glede uporabe pesticidov, dobrobiti živali in varovanja okolja. V državah Mercosurja ti standardi pogosto niso primerljivi. Kmetje se zato bojijo, da bodo na skupnem trgu kaznovani prav tisti, ki spoštujejo pravila.
Skrb vzbuja tudi vprašanje nadzora. Čeprav sporazum predvideva varovalke, mnogi dvomijo, da bo EU lahko učinkovito nadzirala kakovost in sledljivost uvožene hrane. Pretekli primeri, povezani z uvozom mesa iz Brazilije, so zaupanje javnosti že močno načeli.
Razprave še ni konec
Preložitev podpisa na januar pomeni predvsem to, da razprava še ni končana. Države članice bodo v prihodnjih tednih skušale doseči kompromis, ki bi zadovoljil tako zagovornike prostega trga kot tiste, ki opozarjajo na tveganja. Za kmete pa je zamik predvsem znak, da njihov glas ni bil preslišan.
Preberite več:
Za zdaj ostaja jasno le eno: Mercosur ni več tehnično vprašanje, temveč politična odločitev, ki bo pokazala, kakšno Evropo si želimo. Evropo, ki stavi zgolj na rast in izvoz, ali Evropo, ki zna zaščititi svoje podeželje in ljudi, ki skrbijo za hrano na naših mizah.
