Petindvajset let so evropski in južnoameriški pogajalci iskali formulo, ki bi zadovoljila proizvajalce avtomobilov v Stuttgartu in rejce goveda v Argentini, vinarje v Bordeauxu in pridelovalce soje v Mato Grossu. V petek so jo našli. Enaindvajset od sedemindvajsetih držav članic EU je potrdilo trgovinski sporazum z Mercosurjem, največji tovrstni dogovor v zgodovini Unije. Slovenija je glasovala za.
V soboto je dvajset tisoč irskih kmetov protestiralo v Athlonu. Francoski sindikati napovedujejo blokade pred Evropskim parlamentom. Poljska vlada pripravlja tožbo na Sodišču EU. Predsednik slovenske Kmetijsko-gozdarske zbornice Jože Podgoršek je od vlade zahteval nujen sestanek, saj, kot pravi, ne ve, kakšno zaščito sporazum sploh ponuja slovenskim kmetom. Ministrica Mateja Čalušić je odgovorila, da bo ministrstvo razmere spremljalo.
Med tema dvema stališčema je vprašanje, ki zadeva vsakega slovenskega državljana, ne le kmetov. Trgovinski sporazumi niso tehnične zadeve za bruseljske uradnike. So izbire. Vsaka izbira pa ima svojo ceno.
Kaj Slovenija pridobi
Evropska komisija ocenjuje, da bo sporazum odpravil za štiri milijarde evrov letnih carin na evropsko blago. Slovenske farmacevtske družbe, proizvajalci strojev in živilska industrija bodo dobili dostop do trga z 270 milijoni potrošnikov, kjer so bile doslej carine visoke. Na vino 27 odstotkov, na avtomobile 35, na zdravila 14. Za izvozno usmerjeno gospodarstvo, kakršno je slovensko, to ni zanemarljivo.
Sporazum ponuja tudi dostop do surovin, pri katerih je Evropa odvisna od Kitajske. Litij za baterije, baker za električno infrastrukturo, nikelj za zeleni prehod. Južna Amerika ima vse to, sporazum pa prepoveduje izvozne dajatve na te materiale.
Geopolitično Bruselj računa, da bo tesnejša vez z Latinsko Ameriko zmanjšala evropsko ranljivost v svetu, kjer Trump uvaja carine, Peking pa kupuje vpliv. Von der Leyen je sporazum označila za dokaz, da Evropa sama utira svojo pot v vse bolj sovražnem okolju.
Kaj Slovenija tvega
Na drugi strani računice so kmetje. Sporazum odpira evropski trg za 99.000 ton južnoameriške govedine letno, 180.000 ton perutnine in 25.000 ton svinjine. Uvoz bo sicer omejen s kvotami, a te kvote niso simbolične. 99.000 ton govedine predstavlja slaba dva odstotka evropske porabe. Za irske in francoske rejce, ki so na robu rentabilnosti, je to veliko. Za slovenske, ki obdelujejo v povprečju sedem in pol hektarjev na kmetijo, bi lahko bilo usodno.
Podgoršek opozarja, da je Slovenija med najranljivejšimi članicami. Tri četrtine kmetijskih zemljišč je na območjih z omejenimi možnostmi za pridelavo. Kmetje tam že zdaj težko tekmujejo s tistimi na ravninah Francije ali Poljske. Konkurenca iz Argentine in Brazilije, kjer so stroški dela, okoljski standardi in cene zemlje neprimerljivo nižji, bi lahko pomenila konec za marsikoga.
Okoljske organizacije dodajajo, da sporazum spodbuja krčenje gozdov v Amazoniji. Več govedine za evropski trg pomeni več pašnikov v pragozdu. Raziskave kažejo, da bi se krčenje gozdov v državah Mercosurja lahko povečalo za četrtino.
Slovenija, ki sporazum sprejme
Če Evropski parlament sporazum potrdi, se bodo carine postopoma zniževale v naslednjih petnajstih letih. Učinki ne bodo takojšnji, smer pa bo jasna.
Slovenska industrija bo lažje izvažala. Krka, Lek in drugi bodo na južnoameriškem trgu konkurenčnejši. Gospodarska rast bo morda za odtenek višja. Evropska komisija govori o 0,05 odstotka dodatnega BDP do leta 2040.
Obenem bo na policah več južnoameriškega mesa. Cenejšega. Proizvedenega v pogojih, ki jih evropska zakonodaja ne dovoljuje. Potrošniki bodo imeli izbiro. Nekateri bodo izbrali nižjo ceno. Posledice za slovenske rejce bodo odvisne od tega, koliko jih bo.
Kmetije, ki že zdaj komaj preživijo, bodo prve na udaru. Ministrstvo obljublja zaščitne mehanizme. Bruselj pravi, da se uvoz lahko začasno ustavi, če cene padejo za več kot pet odstotkov. Ti mehanizmi še nikoli niso bili preizkušeni. Nihče ne ve, kako hitro jih je mogoče sprožiti in ali bodo sploh učinkoviti.
Slovenija, ki sporazum zavrne
Če Evropski parlament sporazum zavrne, ostane vse po starem. Carine ostanejo visoke. Evropska industrija ostane odvisna od trga v ZDA in Aziji. Kmetje dobijo odlog, ne rešitve, saj bodo pritiski globalnega trga ostali.
Postavlja se vprašanje, kakšen signal bi zavrnitev poslala svetu. Von der Leyen je sporazum zagovarjala kot dokaz evropske sposobnosti za odločno ukrepanje. Če bi propadel, bi kritiki v Washingtonu dobili potrditev, da Evropa ni zanesljiv partner. Da ne zmore sklepati dogovorov. Da se utaplja v notranjih sporih. Za Slovenijo, ki je majhna in odvisna od tega, kako jo svet dojema, to ni nepomembno.
Nadaljevanje pogajanj ni izključeno. Francija že napoveduje boj za strožje pogoje v Evropskem parlamentu. Morda sporazum ne bo potrjen v sedanji obliki. Morda bodo dosegli dodatne koncesije. Morda bo cena za evropske kmete na koncu nižja, kot je videti danes.
Kdo je za, kdo proti
Za sporazum so glasovale Nemčija, Španija, Italija, Portugalska, Švedska, Finska, Danska, Nizozemska, Češka, Hrvaška, Grčija, Bolgarija, Romunija, Slovaška, Latvija, Litva, Estonija, Luksemburg, Malta, Ciper in Slovenija.
Proti so glasovale Francija, Poljska, Avstrija, Madžarska in Irska. Belgija se je vzdržala.
V Evropskem parlamentu sporazumu nasprotujejo Zeleni, skrajna levica in skrajna desnica, vključno s skupino Patriots for Europe, ki je že vložila predlog nezaupnice proti Evropski komisiji. Glasovanje o tem predlogu bo 22. januarja. Isti dan so napovedani protesti kmetov v vseh sedemindvajsetih glavnih mestih Unije.
Končno glasovanje o sporazumu v Evropskem parlamentu bo predvidoma aprila ali maja. Potrebna je navadna večina, 376 glasov od 705.
Slavnostni podpis sporazuma med EU in državami Mercosur je predviden za petek, 17. januarja, v paragvajski prestolnici Asunción. Podpisala ga bosta predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik Evropskega sveta António Costa.
Državljani si bodo morali ustvariti lastno mnenje. Odločitev poslancev v Strasbourgu bo vplivala na ceno mesa v trgovini, na prihodnost kmetij v hribovju in na položaj Evrope v svetu.
Ni preprosta. Ni brezplačna. Posledice pa bodo trajale desetletja.
