Nemčija ne potrebuje enakih lovskih letal kot Francija, je v sredo izjavil nemški kancler Friedrich Merz in s tem devet let star skupni evropski projekt razvoja bojnega letala šeste generacije vrgel v resno negotovost. Projekt FCAS, ki predvideva razvoj naslednika letal eurofighter in rafale, je po ocenah vreden več kot 100 milijard evrov.
“Francozi v naslednji generaciji lovskih letal potrebujejo letalo, ki je sposobno nositi jedrsko orožje in vzletati z letalonosilke. To ni tisto, kar trenutno potrebujemo v nemški vojski,” je Merz povedal v podkastu Machtwechsel. Dodal je, da med Berlinom in Parizom ni več soglasja glede specifikacij in profilov letal, ki jih njuni vojski potrebujeta.
Projekt FCAS (Future Combat Air System) so leta 2017 slovesno zagnali takratna nemška kancelarka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron, dve leti pozneje pa se mu je pridružila tudi Španija. Cilj ni le novo lovsko letalo, temveč celovit “sistem sistemov”, ki bo vključeval brezpilotne letalnike in mrežno bojno oblačno platformo, ki bo povezovala letala, drone, kopenske enote in satelite. Predvidena operativna pripravljenost je okrog leta 2040.
A projekt že več kot leto dni stoji. Francoski Dassault Aviation, ki razvija lovca rafale, in Airbus, ki zastopa nemške in španske industrijske interese, sta v globokem sporu glede vodilne vloge, delitve dela in pravic do intelektualne lastnine. Dassault vztraja, da program bojnega letala zahteva enotno industrijsko vodstvo, Airbus pa takšno centralizacijo zavrača. Obrambni ministri treh držav so se decembra lani sestali v poskusu, da bi spor razrešili, a so se razšli brez dogovora.
Merzova izjava odpira vprašanje, kaj pravzaprav nemško letalstvo sploh želi od naslednje generacije letal. Berlin je že naročil ameriške lovce F-35 za nalogo jedrskega deljenja v okviru Nata, sam kancler pa je v podkastu odprl tudi možnost, da Nemčija v dvajsetih letih morda sploh ne bo več potrebovala pilotiranega lovskega letala.
Iz Elizejske palače so odgovorili, da Macron ostaja zavezan uspehu projekta. Vojaške potrebe treh sodelujočih držav se niso spremenile, so poudarili, in dodali, da bi bilo glede na strateški pomen programa za Evropo nerazumljivo, če industrijskih razhajanj ne bi bilo mogoče premostiti. Belgijski obrambni minister Theo Francken pa je bil manj diplomatski. Na omrežju X je zapisal, da je FCAS po Merzovi izjavi dejansko mrtev.
Za Nemčijo in morebitno Španijo se kot alternativa najpogosteje omenja sodelovanje s švedskim Saabom ali pa priključitev konkurenčnemu programu GCAP, ki ga skupaj razvijajo Velika Britanija, Italija in Japonska. Direktor Dassaulta Eric Trappier je medtem že večkrat izjavil, da njegovo podjetje lahko lovec šeste generacije razvije povsem samo.
Ločen razvoj bi sicer utegnil imeti vojaški smisel, saj se francoske in nemške zahteve dejansko razlikujejo, a bi nedvomno podražil celoten program. Francija, ki se sooča z obremenjenimi javnimi financami, bi morala sama nositi stroške razvoja zamenjave za rafale. Nemčija na drugi strani vlaga ogromna sredstva v oborožitev, Merz pa je obljubil, da bo Berlin postal vodilna vojaška sila v Evropi. Odločitev o usodi projekta naj bi padla do konca leta.
Kot poroča AFP, je FCAS le eden od več skupnih obrambnih projektov, ki sta jih Francija in Nemčija zasnovali leta 2017. Od takrat sta bila dva opuščena, eden odložen za nedoločen čas, dva pa pestijo zamude in spori. To odpira širše vprašanje, ali je francosko-nemška os še sposobna izpeljati ambiciozne obrambne projekte v času, ko Evropa krepi vojaške zmogljivosti kot odgovor na rusko grožnjo in negotove odnose z Washingtonom.
