Nemški kancler Friedrich Merz je na prvem obisku Pekinga po prevzemu funkcije predsedniku Xi Jinpingu naravnost povedal, da primanjkljaj s Kitajsko v višini 90 milijard evrov ni vzdržen. Pozval je k apreciaciji juana, odpravi tržnih subvencij in zmanjšanju industrijskih presežkov. A podpisani sporazumi o tem ne govorijo. Za Slovenijo, ki je prek avtomobilske dobaviteljske verige usodno povezana z nemškim gospodarstvom, je izid srečanja razlog za zaskrbljenost.
Merzov ton je bil oster. Po poročanju agencije Reuters je novinarjem po srečanju dejal, da se je trgovinski primanjkljaj od leta 2020 početveril in da je dinamika “nezdrava”. Opozoril je, da mora konkurenca med podjetji temeljiti na poštenih pogojih, ter izrecno terjal okrepitev kitajskega domačega povpraševanja prek zmerne apreciacije valute. Kot poroča Financial Times, je Xi v odgovor Nemčijo označil za “zanesljivega partnerja” in Kitajsko predstavil kot zagovornico prostega multilateralnega reda, Peking pa naj bi bil pripravljen uvažati več kakovostnih nemških izdelkov.
Toda pet podpisanih sporazumov ne odraža te retorike. Pokrivajo podnebne projekte, sodelovanje pri živalskih boleznih, protokol o perutninskih proizvodih ter športne dogovore za nogomet in namizni tenis. Za primerjavo: kanadski premier Mark Carney je mesec prej iz Pekinga odnesel osem sporazumov, britanski Keir Starmer dvanajst. Edini otipljivi dosežek je naročilo 120 letal Airbus, ki ga je Xi potrdil ob robu srečanja.
V Merzovi delegaciji so bili direktorji 30 največjih nemških podjetij, med njimi Volkswagen, BMW, Mercedes-Benz, Siemens, Bayer in Adidas. Sama sestava pove vse o nemškem razkolu: podjetja nujno potrebujejo kitajski trg za dobičke in inovacije, a se soočajo z uničujočo konkurenco. Po podatkih nemškega zveznega statističnega urada je Kitajska leta 2025 z 251,8 milijarde evrov skupne menjave znova postala najpomembnejša nemška trgovinska partnerica, potem ko so jo ZDA za eno leto prehitele. Nemški izvoz na Kitajsko se je lani skrčil za 9,3 odstotka, uvoz iz Kitajske pa je narasel za skoraj devet odstotkov.
Za to neravnovesje obstaja izraz, ki ga ekonomisti vse pogosteje uporabljajo: drugi kitajski šok. Kot piše berlinski think-tank Global Public Policy Institute, Peking z državnim avtoritarizmom dosega globalno prevlado v sektorjih, ki so bili desetletja nemška domena, od avtomobilov in strojništva do kemije in robotike. Nemška avtomobilska industrija je med letoma 2022 in 2024 izgubila skoraj 70 odstotkov izvoza na kitajski trg, lani pa se je upad nadaljeval. Decembra 2025 je Volkswagen zaprl prvo tovarno na nemških tleh v 88-letni zgodovini koncerna.
Ključna tema pogovorov so bile tudi redke zemlje. Kitajska, ki predeluje več kot 90 odstotkov svetovnih zalog, je leta 2025 zaostrila izvozne omejitve in s tem povzročila motnje v dobavnih verigah nemških proizvajalcev. Kitajski Nexperia, ki ima proizvodne zmogljivosti v Nemčiji, je začasno zagrozil z ustavitvijo izvoza polprevodnikov, kar je v avtomobilski industriji sprožilo preplah. Merz je v Pekingu zahteval zanesljivost dobave, a konkretnih zagotovil ni prejel.
Vse to slovenskega bralca zadeva bolj neposredno, kot se sprva zdi. Slovenska avtomobilska industrija tretjino vsega izvoza usmeri v Nemčijo — to je petina vseh slovenskih pošiljk na nemški trg, ocenjuje Bloomberg Adria. Več kot sto dobaviteljev prvega in drugega nivoja ter 600 poddobaviteljev je vpetih v nemške in evropske avtomobilske verige. Ko Volkswagen zapira tovarne, ko BMW zmanjšuje naročila, se učinek preseli v Novo mesto, Maribor in po celotni industrijski Sloveniji. “Dejstvo je, da smo odvisni od nemške industrije,” je za Bloomberg Adria priznal predsednik slovenskega avtomobilskega grozda.
Sočasno Slovenija doživlja lastno asimetrijo s Kitajsko. Po vladnih podatkih je bila skupna menjava leta 2024 vredna 7,3 milijarde evrov, pri čemer je Slovenija izvozila zgolj 275 milijonov, uvozila pa za sedem milijard. Kitajska je tretja največja uvozna partnerica, a šele štiriindvajseta izvozna. Takšno razmerje, 25 proti 1, je vzdržno le, dokler so dobavne verige nemotene. Težave z redkimi zemljami so tudi slovenskim podjetjem v farmaciji in elektroniki pokazale, kaj pomeni odvisnost od enega samega dobavitelja.
Merz se ta teden odpravlja v Washington. Šele tam se bo pokazalo, ali je pekinški obisk del premišljene strategije ali zgolj gesta nemočne Evrope, ki niha med dvema velesilama. Za Slovenijo pa velja tisto, kar ekonomisti ponavljajo že leta: ko Nemčija zakašlja, se Slovenija prehladi. Tokrat je Nemčija prišla do zdravnika, a recepta ni dobila.
