Minimalna plača za leto 2026 bo znašala 1.481,88 evra bruto, kar pomeni približno tisoč evrov neto izplačila. Sklep ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo objavljen v Uradnem listu konec januarja, nova višina pa velja za delo, opravljeno od 1. januarja letos dalje.
Gre za zakonsko usklajen znesek, izračunan na podlagi novih minimalnih življenjskih stroškov, ki jih je decembra lani določil Inštitut za ekonomska raziskovanja. Ti za leto 2025 znašajo 791,07 evra, kar pomeni, da se je minimalna plača po zakonu morala gibati v razponu med 1.372 in 1.648 evri bruto. Vlada se je odločila za spodnjo tretjino tega razpona, a je hkrati upoštevala tudi 2,7-odstotno inflacijo, kar je zakonski minimum uskladitve.
Najprej velja priznati dejstvo, ki v političnih razpravah pogosto izgine. Zakon o minimalni plači je bil tokrat spoštovan v celoti. Ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Minister Luka Mesec je opravil posvet s socialnimi partnerji, upošteval nov izračun življenjskih stroškov in nato izbral znesek, ki presega golo inflacijsko uskladitev.
V razmerah, ko se v delu Evrope ponovno odpirajo razprave o “prožnosti” minimalne plače in njenem morebitnem zamrzovanju, je to pomembno sporočilo, saj ostaja minimalna plača v Sloveniji vezana na stroške življenja, ne na trenutno politično voljo.
Trda realnost na terenu
Kljub temu pa je iluzorno trditi, da pomeni nova minimalna plača prelomnico za življenjski standard zaposlenih z najnižjimi dohodki. Približno tisoč evrov neto je v teoriji prag dostojnega preživetja, v praksi pa vse bolj meja med preživetjem in socialnim zdrsom, zlasti v urbanih središčih.
Stanovanjski stroški, komunalne storitve, energenti in hrana rastejo hitreje kot uradna inflacija. Minimalna plača je danes vse manj vprašanje delovne motivacije in vse bolj varovalka pred revščino zaposlenih, pojavom, ki se mu Slovenija kljub gospodarski rasti še ni izognila.
Brez produktivnosti ne bo dolgoročne vzdržnosti
Kritika na račun dviga minimalne plače pogosto prihaja iz gospodarstva, kjer opozarjajo na stroške dela. Ta opozorila niso povsem neutemeljena, a so pogosto enodimenzionalna. Problem ni v minimalni plači, temveč v strukturi slovenskega gospodarstva, ki prepočasi prehaja v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo.
Minimalna plača ne more in ne sme nadomeščati industrijske politike, vlaganj v znanje in produktivnost. Lahko pa deluje kot pritisk za nujne prilagoditve, ki bi jih gospodarstvo sicer še dolgo odlagalo.
Odločitev vlade je zato treba brati kot socialni signal, ne kot dokončno rešitev. Sporoča, da država priznava realnost življenjskih stroškov in da minimalna plača ni zgolj statistična kategorija. Hkrati pa odpira vprašanje, ali bodo temu sledili tudi drugi sistemi, kot so davčna politika, stanovanjska politika in politika cen reguliranih storitev.
Preberite več:
Minimalna plača za 2026 je korak v pravo smer. A brez širših strukturnih premikov bo ostala nujna, a nezadostna obramba pred draginjo, ne pa jamstvo dostojnega življenja.
