Januarski podatki statističnega urada prvič razkrivajo, kako močno je 16-odstotni dvig minimalne plače posegel v plačno strukturo. Najbolj izstopa gostinstvo, kjer je razlika med minimalno in povprečno plačo panoge padla na le 458 evrov bruto. To ni več klasična razlika med začetno in povprečno plačo. Gre za kompresijo, ki na spodnjem delu lestvice briše razlike med manj in bolj izkušenimi zaposlenimi.
Nova minimalna plača v višini 1.481,88 evra bruto pomeni približno 1.000 evrov neto. S tem prvič presega prag tveganja revščine, ki znaša 981 evrov neto. To je pomemben socialni signal, a hkrati ustvarja nov pritisk v panogah z nizkimi plačami.
Gostinstvo je prvi primer, kjer se ta pritisk jasno vidi. Povprečna bruto plača v panogi znaša 1.940 evrov, kar pomeni le še 31-odstotno razliko do minimalne plače. Za primerjavo je razlika v zasebnem sektorju kot celoti 977 evrov, na ravni celotne Slovenije pa 1.148 evrov. V finančnem sektorju razlika presega 2.100 evrov. To pomeni, da se plačna lestvica ne premika enakomerno. Najbolj se stiska tam, kjer je bila že prej najnižja.
Minimalna plača že dosega dve tretjini mediane
Dodatno težo ima podatek o porazdelitvi plač. Mediana znaša 2.248 evrov bruto, kar pomeni, da minimalna plača dosega že 66 odstotkov mediane. Hkrati skoraj 65 odstotkov zaposlenih zasluži manj od povprečne plače, kar kaže na izrazito koncentracijo plač v spodnjem delu lestvice.
Ko minimalna plača tako hitro raste proti mediani, se razlike med zaposlenimi z različnimi izkušnjami zmanjšujejo. Delavec z nekaj leti izkušenj v gostinstvu ali trgovini je danes bistveno bližje začetniku kot še leto dni nazaj.
Delodajalci opozarjajo na pritisk v nizkoplačnih panogah
Na Gospodarski zbornici Slovenije že dlje časa opozarjajo, da hitri dvigi minimalne plače najbolj prizadenejo panoge z nizko dodano vrednostjo, kot so gostinstvo, trgovina in del storitvenega sektorja. Po njihovih ocenah takšni dvigi povečujejo stroškovni pritisk in zmanjšujejo manevrski prostor podjetij za nagrajevanje bolj produktivnih zaposlenih.
Podobno izpostavlja tudi Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, kjer opozarjajo, da se ob hitri rasti minimalne plače razlike med zaposlenimi brišejo, kar lahko dolgoročno vpliva na motivacijo in strukturo zaposlovanja. Na drugi strani Zveza svobodnih sindikatov Slovenije dvig ocenjuje kot nujen korak za izboljšanje socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki in poudarja, da minimalna plača prvič presega prag tveganja revščine.
Zelo konkretna dilema
Ali zvišati plače zaposlenim z izkušnjami in ohraniti razlike, ali pa sprejeti kompresijo in večji del delovne sile zadržati na minimalni ravni. V panogah, kot sta gostinstvo in trgovina, je ta odločitev še posebej občutljiva. Če razlike izginejo, izkušnje in produktivnost niso več jasno nagrajene. Če se plače dvignejo, pa se dodatno poveča strošek dela.
Podatki kažejo, da se zasebni sektor že prilagaja. Plače so tam medletno zrasle za 7,2 odstotka, v javnem sektorju za 5,5 odstotka. To nakazuje pritisk od spodaj navzgor.
Januarski podatki prvič jasno pokažejo, da dvig minimalne plače ni več le socialni ukrep, temveč poseg v razmerja na trgu dela. V panogah z nizkimi plačami se razlike med zaposlenimi hitro zmanjšujejo. Če se ta trend nadaljuje, lahko pride do situacije, ko bo razlika med začetnikom in izkušenim zaposlenim premajhna, da bi opravičila razlike v znanju, odgovornosti in produktivnosti. To pa ni več vprašanje minimalne plače, temveč vprašanje strukture celotnega trga dela.
Verižni učinek dviga presega osnovno plačo
Dvig minimalne plače ne vpliva le na osnovne plače, temveč sproža širši verižni učinek.
Regres za letni dopust mora biti najmanj v višini minimalne plače, torej 1.482 evrov. Zimski regres oziroma božičnica najmanj polovico tega zneska.
Skupni strošek delodajalca za zaposlenega na minimalni plači se je povečal na približno 1.735 evrov, kar je okoli 180 evrov več kot prej. Po oceni ministrstva se skupni strošek sicer ni povečal za celotnih 16 odstotkov, temveč za približno 11,2 odstotka.
Kljub temu gre za občutno povečanje stroškov, ki ga bodo podjetja v nizkoplačnih panogah težko absorbirala brez prilagoditev.
Javni sektor že doživlja prvi popravek
Podoben učinek je viden tudi v javnem sektorju. Prvih šest plačnih razredov je padlo pod novo minimalno plačo, zato so bili vsi zaposleni v teh razredih premaknjeni v sedmi razred.
Gre za več kot 15 tisoč zaposlenih. Skupni dodatni stroški za državo so ocenjeni na okoli 80 milijonov evrov, od tega približno 30 milijonov za plače in 50 milijonov za regrese.
To je šele prvi korak, saj je druga faza plačne reforme napovedana za junij.
Bo trg dela izenačil razlike ali jih izbrisal
Ključno vprašanje za gospodarstvo ni več, ali je minimalna plača višja, ampak kako bodo podjetja reagirala.
V panogah, kot so gostinstvo, trgovina in nekatere storitve, se odpira dilema. Ali zvišati plače zaposlenim z izkušnjami, da se ohrani razlika, ali pa sprejeti kompresijo in zaposliti nove delavce na minimalni plači.
Podatki kažejo, da se plače v zasebnem sektorju že prilagajajo hitreje kot v javnem. Medletna rast v zasebnem sektorju znaša 7,2 odstotka, v javnem 5,5 odstotka.
To nakazuje, da trg dela že reagira na pritisk od spodaj navzgor. Vprašanje pa je, ali bo ta prilagoditev dovolj hitra, da prepreči dolgoročno izravnavo plač v spodnjem delu lestvice.
Če se to ne zgodi, lahko dvig minimalne plače, ki je bil namenjen izboljšanju socialnega položaja, v določenih panogah dejansko izbriše razlike med zaposlenimi in spremeni logiko nagrajevanja dela.
En odgovor
Za tiste z minimalcem je to dobra poteza, za ostale delavce pa niti ne.