Odločitev vlade, da minimalno plačo za leto 2026 zviša za skoraj 16 odstotkov, je v nekaj dneh odprla enega najostrejših sporov med socialnimi cilji države in opozorili gospodarstva v zadnjih letih. Medtem ko minister za delo Luka Mesec poudarja, da delo za polni delovni čas ne sme pomeniti revščine, delodajalske organizacije govorijo o nevarnem eksperimentu, ki bo imel posledice za konkurenčnost, inflacijo in delovna mesta.
Minimalna plača bo v letu 2026 znašala 1.482 evrov bruto, kar pomeni 15,97-odstotni dvig. Po vladni razlagi bo strošek delodajalca rasel počasneje, za približno 11 odstotkov, saj se prispevki obračunavajo od 60 odstotkov povprečne plače. A prav ta razlaga je po mnenju gospodarstva odklopljena od realnosti poslovanja.
Preveliko breme za mala podjetja in obrtnike
V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije poudarjajo, da višji življenjski standard zaposlenih podpirajo, vendar opozarjajo, da mora rast plač slediti rasti produktivnosti. Administrativen dvig minimalne plače brez davčne razbremenitve po njihovih ocenah predstavlja preveliko breme za mala podjetja in obrtnike. Stroški dela se bodo prelili v višje cene storitev in izdelkov, kar pomeni dodatne inflacijske pritiske, ki jih bodo na koncu občutili vsi.
OZS posebej izpostavlja problem plačne kompresije. Minimalna plača se nevarno približuje povprečni, podjetniki pa nimajo manevrskega prostora, da bi sorazmerno dvignili tudi plače strokovnega kadra. Posledica so napetosti v kolektivih, slabša motivacija in dolgoročno nižja produktivnost. Hkrati slovenska podjetja na tujih trgih tekmujejo z državami, kjer je davčna obremenitev dela bistveno nižja, zato dodatni stroški neposredno slabijo konkurenčni položaj.
Politično všečen ukrep
Še ostrejši je ton je uporabilo Združenje delodajalcev Slovenije, kjer dvig minimalne plače označujejo kot politično všečen, a ekonomsko tvegan poseg. Po njihovem mnenju ne gre zgolj za socialni ukrep, temveč za administrativen rez v stroškovno strukturo podjetij, ki bo imel verižne učinke. Minimalna plača namreč ni izolirana postavka, z njo rastejo tudi regres, božičnica in pritiski na celotno plačno lestvico.
Združenje zavrača vladno argumentacijo, da je strošek delodajalca nižji od bruto dviga. Po njihovih besedah gre za zavajajoče poenostavljanje, saj se stroški ne povečujejo le prek prispevkov, temveč prek celotnega sistema obveznosti in posrednih učinkov. Posebej ranljiva so delovno intenzivna mala in srednja podjetja, ki višjih stroškov ne morejo več prenesti v cene brez izgube tržnega deleža.
Vlada žrtvuje gospodarstvo
Najbolj politično ostra pa je bila reakcija Gospodarske zbornice Slovenije, kjer ocenjujejo, da je vlada s 16-odstotnim dvigom minimalne plače za politične interese žrtvovala gospodarstvo. Glavni izvršni direktor GZS za socialni dialog Mitja Gorenšček opozarja, da je pot do 1000 evrov neto speljana po napačni poti, prek dodatne obremenitve podjetij, namesto prek razbremenitve davkov in prispevkov.
Po njegovih besedah bo takšen dvig povzročil resne težave predvsem podjetjem, ki se že zdaj borijo za obstoj, nekaterim pa bo lahko tudi usoden. Tudi stabilnejšim podjetjem bo porušil plačno strukturo, kar vodi v slabše odnose in nižjo produktivnost. Gospodarstvo se po njegovem počuti izigrano in postavljeno v vlogo plačnika političnih odločitev.
Gorenšček opozarja tudi na širše posledice. Višji stroški dela se bodo prelili v cene blaga in storitev, pritisk bo tudi na javne finance, saj so številni transferji in plače v javnem sektorju vezani na minimalno plačo. Posebej izpostavlja podatek, da je bilo lani zaradi selitve proizvodnje v tujino ukinjenih okoli 7500 delovnih mest, še pred dodatnimi obremenitvami, kot sta zimski regres in izrazit dvig minimalne plače.
GZS navaja tudi rezultate ankete v kovinski industriji. 79 odstotkov podjetij napoveduje upad poslovanja, okoli polovica razmišlja o selitvi dejavnosti v tujino, 70 odstotkov pa napoveduje izgubo delovnih mest, pri čemer dobra petina ocenjuje, da bi zmanjšala število zaposlenih za 30 odstotkov ali več.
V ZSSS pozdravljajo dvig minimalne plače nad prag revščine
Kot je pojasnil prvi mož Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), se bo letos minimalna plača resda v nominalnem znesku precej dvignila, vendar so se tudi precej dvignile cene osnovnih življenjskih potrebščin od leta 2022.
“Pričakujemo, da bodo dvigu minimalne plače sledili tudi dvigi ostalih plač, predvsem v zasebnem sektorju, da se prepreči plačna kompresija v spodnjem delu plačne lestvice,” je poudaril. Hkrati pa po njegovih besedah pričakujejo tudi , da se zato ne bodo povečale cene javnih storitev ter da se zaradi dviga minimalne plače ne bodo povečevali izdatki družin za pokrivanje osnovnih življenjskih potrebščin.
Je dvig minimalne plače socialno nujen in zakonsko utemeljen?
Razprava o minimalni plači v Sloveniji znova razkriva temeljno težavo. Socialna politika in gospodarska realnost se srečujeta šele takrat, ko postaneta politično konfliktni, ne pa takrat, ko bi ju bilo mogoče dolgoročno uskladiti.
Vlada ima prav, ko vztraja, da delo ne sme voditi v revščino, a to odgovornost preveč neposredno prelaga na podjetja, brez celovite davčne in razvojne reforme. Po drugi strani del gospodarstva prehitro poseže po apokaliptičnih napovedih, namesto da bi se iskreno vprašal, koliko njegove konkurenčnosti še vedno temelji na nizkih plačah in ne na produktivnosti.
Preberite več:
Minimalna plača tako postaja nadomestek za manjkajočo strategijo. Država z njo krpa socialne razpoke, podjetja pa z njo merijo svojo vzdržnost. Dokler ne bo resnega dogovora o razbremenitvi dela, višji dodani vrednosti in učinkovitejši javni porabi, bo vsaka nova številka le začasen kompromis in povod za naslednji spor.
