V sklopu svojega načrta za energetsko unijo in zeleni prehod, ki bi do leta 2030 moral pripeljati do znatnega zmanjšanja emisij, širjenja obnovljivih virov energije, pa tudi večje energetske neodvisnosti Evropske unije, je Evropska komisija konec februarja predstavila svoj Akcijski načrt za cenovno dostopno energijo.
Načrt ima več glavnih ciljev, za njihovo dosego pa si je Komisija zamislila osem smernic. Državam članicam se priporoča, da sledijo tem smernicam, da bi se spopadle z visokimi in nestanovitnimi cenami energentov v zadnjih nekaj letih, ki so se občutile v vseh državah Evropske unije in neposredno vplivajo tako na konkurenčnost evropskih gospodarstev kot na življenjski standard po celotni celini.
“Visoki stroški energentov škodujejo državljanom in podjetjem Evropske unije. Energetska revščina prizadene več kot 46 milijonov Evropejcev, v mnogih evropskih državah pa so cene električne energije približno 3-krat višje od cen plina. Poleg tega so se maloprodajne cene električne energije za industrijo od leta 2021 in začetka energetske krize skoraj podvojile,” je bilo zapisano v takratni izjavi Evropske komisije, s katero je bil napovedan akcijski načrt s priporočili državam članicam.
Komisija je v njem na enem mestu zbrala ukrepe, za katere pričakuje, da bi morali znižati stroške energentov, pomagati pri nadaljnji integraciji evropske energetske unije, privabiti investicije ter okrepiti pripravljenost na prihodnje cenovne šoke in krize. Po njihovih izračunih bi se z izvedbo načrta že v letu 2025 lahko prihranilo približno 45 milijard evrov. Do leta 2030 bi ta znesek moral kumulativno narasti na 130 milijard, do leta 2040 pa na 260 milijard evrov.
Kratkoročno bi moral načrt pomagati državam pri lajšanju bremena življenjskih stroškov za potrošnike, srednjeročno bi moral spodbuditi širjenje obnovljivih virov energije in večjo integracijo energetskega trga, dolgoročno pa bi moral pomagati pri reševanju strukturnih težav, ki vplivajo na visoke cene, kot so na primer še vedno velike količine fosilnih goriv, ki se uvažajo v EU, in odsotnost integriranega trga električne energije na ravni celotne EU.
Toda katere so te smernice in kako bi morala EU konkretno doseči te razglašene cilje? Komisija ima osem odgovorov na to vprašanje:
1. Dostopni računi za elektriko; Komisija trdi, da lahko države članice že danes dosežejo nižje stroške energije za državljane. Prostor za prihranek vidi v uvedbi učinkovitejših sistemov tarifnih režimov in obračunavanja, pa tudi v znižanju davčnih stopenj. Učinkovitejša elektroenergetska omrežja bi znižala stroške elektrike, hkrati pa bi pritegnila nove investicije v obnovljive vire, po oceni Komisije pa je prostora za prihranke toliko, da bi lahko s temi ukrepi evropska gospodinjstva na računih za elektriko prihranila “do 200 evrov letno.”
2. Znižanje stroškov elektrooskrbe; Pri tej točki Komisija meni, da bi se kratkoročni šoki na trgu lahko za potrošnike ublažili s širšo uporabo smernic iz zadnjih nekaj let, v katerih se državam članicam priporoča, da pri nabavi električne energije sklepajo dolgoročnejše pogodbe, da hitreje odobravajo dovoljenja za projekte obnovljivih virov energije in da povečajo število povezav na evropskem trgu, med drugim tudi preko ACER, evropske agencije, ki koordinira integracijo evropskega trga.
Komisija računa, da bi s tem ukrepom potrošniki lahko prihranili približno 5 milijard evrov letno in da bi se z njim lahko spodbudilo približno 2 milijardi evrov vlaganj v čezmejne oskrbovalne verige znotraj Evropske unije.
3. Zagotavljanje dobrega delovanja trga plina; Ker se veleprodajne cene plina v EU še vedno niso povsem vrnile na ravni pred krizo, ki je nastala po ruski invaziji na Ukrajino – kar ustvarja velik pritisk na konkurenčnost evropske industrije – Komisija zahteva večji regulativni nadzor in tesnejše sodelovanje med energetskimi in finančnimi državnimi agencijami. Komisija je napovedala tudi ustanovitev posebne delovne skupine za trg plina, ki bi morala izpogajati boljše cene nabave plina iz tretjih držav, kar bi moralo prinesti nižje cene za potrošnike.
4. Energetska učinkovitost in prihranek energentov; Komisija je napovedala podporo udeležencem na trgu, ki ponujajo rešitve za večjo energetsko učinkovitost v okviru Evropske koalicije za financiranje energetske učinkovitosti (EEEFC). Namerava tudi spremeniti pravila o označevanju energetske učinkovitosti in ekološke zasnove izdelkov. Spremembe bi morale povečati dostopnost in prepoznavnost energetsko varčnih izdelkov daljše življenjske dobe – kar lahko pripeljalo do prihranka v višini 120 milijard evrov letno.
5. Končanje izgradnje Energetske unije; Cene energentov se v različnih državah EU znatno razlikujejo, kar bi se lahko izboljšalo z boljšo koordinacijo in upravljanjem elektroenergetskega sistema na ravni celotne EU. Energetska unija, ki bi vključevala popolnoma integriran energetski trg in koheziven okvir za njegovo upravljanje, naj bi preprečila povečanje stroškov energetske oskrbe, katerih projekcija kaže, da bi se lahko do leta 2040 povzpeli na 103 milijarde evrov. Komisija prav tako predvideva, da bi takšna unija spodbudila dodatno elektrifikacijo za 40 odstotkov do leta 2030 v sektorjih ogrevanja, transporta in proizvodnje vodika. To bi do leta 2030 omogočilo prihranek do 32 milijard evrov.
6. Tristranski dogovor o zagotavljanju dostopnih cen energentov za evropsko industrijo; Tukaj Komisija predvideva širši sporazum javnega sektorja, proizvajalcev v energetskem sektorju in industrije, ki je odvisna od energentov, da bi ustvarili ugodno naložbeno klimo in ohranili konkurenčnost evropskega gospodarstva.
7. Jamstvo varne oskrbe za dosego stabilnosti cen; Zagotavljanje varne oskrbe z energijo v EU je ključni pogoj za dosego odpornosti na volatilnost trgov in cenovne šoke, ki so lahko posledica geopolitičnih napetosti, kibernetskih napadov ali ekstremnih vremenskih razmer. Komisija ni pojasnila, kaj natančno s tem misli, vendar je verjetno, da je ta točka povezana s podporo zalogam.
8. Pripravljenost na ukrepanje v primeru cenovnega udarca; Komisija je napovedala, da bo za vsako članico EU pripravila smernice za izvajanje ukrepov, s katerimi bodo potrošnike spodbudili, da v določenih obdobjih po potrebi zmanjšajo porabo. V primeru krizne situacije bo sodelovala s podjetji za prenos električne energije ter z nacionalnimi regulativnimi telesi za povečanje pretoka električne energije. Takšni ukrepi naj bi zagotovili predvidljivost oskrbe in pomagali zmanjšati cenovne skoke na posameznih trgih.
Preberite več:
Kako bodo ti ambiciozni cilji uresničeni, bo še treba videti, saj Komisija za nekatere od njih ni določila nikakršnih izvedbenih mehanizmov. Gotovo pa mora Evropska unija najti način za reševanje problema dragih energentov, če želi, da njena industrija ostane globalno konkurenčna, kar je še posebej viden problem v državah z močnimi proizvodnimi sektorji, kot je Nemčija.
Akcijski načrt je bil sprejet v okviru širšega Načrta za čisto industrijo (Clean Industrial Deal; CDI), ki je bil prav tako predstavljen konec februarja kot glavni steber programa trenutne Evropske komisije v drugem mandatu Ursule von der Leyen. Nadaljuje se z že prej predstavljenim evropskim zelenim dogovorom, ambicioznim programom za zmanjšanje škodljivih emisij in spodbujanje ekološko sprejemljivih industrij.
Ta teden je tudi hrvaška vlada napovedala nov paket pomoči v višini 296,2 milijona evrov, katerega glavni cilj je pomoč prebivalstvu, mikro, malim in srednjim podjetjem ter javnemu in neprofitnemu sektorju na področju energetike. Vlada je v tem (že osmem paketu) pomoči praktično zamrznila obstoječe cene za določene skupine uporabnikov in prevzela subvencioniranje razlike v nabavnih stroških, je pojasnil takratni premier Andrej Plenković.
Gre za nujne ukrepe, zato bo treba še videti, ali bodo cilji Evropske unije za dosego ugodnejših in bolj stabilnih cen – ki vključujejo reševanje nekaterih kroničnih in strukturnih težav Evrope – povezane z ukrepi, ki jih uvajajo lokalne oblasti.
