Predsednik Donald Trump je v petek 9. januarja 2026 v Vzhodni sobi Bele hiše zbral direktorje skoraj dvajsetih naftnih in plinskih podjetij z vsega sveta ter jih pozval k hitrim naložbam v obnovo venezuelske naftne industrije. Srečanje, ki je potekalo manj kot teden dni po ameriški vojaški operaciji, v kateri so zajeli predsednika Nicolása Madura, je pokazalo, da industrija ne deli Trumpovega optimizma.
Predsednik je navzočim ponudil “popolno varnost in popolno zaščito” ter napovedal, da bodo naftna podjetja vložila najmanj 100 milijard dolarjev lastnega kapitala v prenovo venezuelske energetske infrastrukture. Podjetjem je zagotovil, da bodo poslovala neposredno z Združenimi državami, ne z Venezuelo. Kljub tem obljubam večina izvršnih direktorjev ni dala trdnih zavez.
Darren Woods, izvršni direktor ExxonMobila, je bil neposreden. Venezuelo je označil za “neinvestabilno” in opozoril, da so potrebne korenite spremembe pravnega sistema, trajna zaščita naložb in reforma zakonodaje o ogljikovodikih. Družbi so venezuelske oblasti dvakrat zasegle premoženje: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in nato še leta 2007, ko je Hugo Chávez nacionaliziral zasebno naftno industrijo. Tretji vstop bi zahteval bistveno drugačne pogoje, je dejal Woods, a ni izključil povratka, če bodo vzpostavljeni.
Ryan Lance, izvršni direktor ConocoPhillipsa, je izpostavil, da njegovo podjetje kot največji nesuvereni upnik Venezuele zahteva povrnitev skoraj 12 milijard dolarjev za nacionalizirano premoženje. Trump je v šali pripomnil, da je to “dober odpis”. Lance je odvrnil, da je že odpisano.
Chevron, edino veliko ameriško naftno podjetje, ki še vedno deluje v Venezueli, je napovedal konkretne korake. Podpredsednik uprave Mark Nelson je dejal, da družba načrtuje povečanje proizvodnje v Venezueli za 50 odstotkov v naslednjih dveh letih z izboljšavami obstoječe infrastrukture. Chevron trenutno proizvaja približno 240.000 sodčkov nafte dnevno prek skupnih podjetij z državnim PDVSA in predstavlja četrtino venezuelske proizvodnje.
Med navzočimi so bili tudi predstavniki evropskih naftnih velikanov. Josu Jon Imaz, izvršni direktor španskega Repsola, je izrazil pripravljenost za potrojitev proizvodnje s sedanjih 45.000 na 135.000 sodčkov dnevno v dveh do treh letih, če bodo vzpostavljeni ustrezni komercialni in pravni pogoji. Zahvalil se je Trumpu, da je “odprl vrata boljši Venezueli”, in poudaril, da je Repsol od leta 2008 v Združenih državah vložil 21 milijard dolarjev v projekte v Pensilvaniji, Teksasu, na Aljaski in v Mehiškem zalivu, ki ga je po Trumpovem zgledu poimenoval “ameriški zaliv”. Dodal je, da Repsol skupaj z italijanskim Enijem proizvaja plin, ki zagotavlja stabilnost polovice venezuelskega električnega omrežja.
Italijanski Eni in britanski Shell sta prav tako imela predstavnike na srečanju, skupaj s trgovcema Trafigura in Vitol ter manjšimi ameriškimi podjetji Continental, Halliburton, HKN, Valero, Marathon, Aspect Holdings, Tallgrass, Raisa Energy in Hilcorp.
Na srečanju so bili prisotni tudi podpredsednik JD Vance, državni sekretar Marco Rubio, minister za energetiko Chris Wright in minister za notranje zadeve Doug Burgum. Wright je po srečanju dejal, da so podjetja pokazala “izjemno zanimanje” in da bi lahko trajalo od osem do dvanajst let, da se dnevna proizvodnja Venezuele potroji na tri milijone sodčkov.
Venezuela ima sicer največje dokazane zaloge nafte na svetu, ocenjene na 303 milijarde sodčkov, kar predstavlja 17 odstotkov svetovnih zalog in presega zaloge Savdske Arabije z 267 milijardami sodčkov. A večina te nafte je zelo težka in zahteva specializirane rafinerije za predelavo. Proizvodnja je s približno 3,5 milijona sodčkov dnevno v poznih devetdesetih letih padla na manj kot milijon sodčkov v letu 2025 zaradi desetletij slabega upravljanja, pomanjkljivih naložb in ameriških sankcij.
Po ocenah svetovalnega podjetja Rystad Energy bi samo vzdrževanje sedanje ravni proizvodnje zahtevalo 53 milijard dolarjev naložb v naslednjih 15 letih. Vrnitev na raven treh milijonov sodčkov dnevno pa bi do leta 2040 zahtevala skupno 183 milijard dolarjev.
Trump je upravičeval vojaško intervencijo z navedbo, da bi v nasprotnem primeru nadzor prevzeli Kitajska ali Rusija. Dejal je, da bo Venezuela postala demokracija in da bo ameriška vojaška flota ostala v bližini karibske obale, čeprav ne pričakuje, da jo bo treba uporabiti. Napovedal je tudi srečanje z venezuelsko opozicijsko voditeljico Maríjo Corino Machado, dobitnico Nobelove nagrade za mir 2025, prihodnji teden.
Robert Weissman, sopredsednik organizacije Public Citizen, je dejal, da dejanja Trumpove administracije odmevajo kot imperialna aroganca Združenih držav po invaziji na Irak. Tyson Slocum, direktor energetskega programa iste organizacije, je vojaško odstranitev Madura označil za “nasilni imperializem” in dejal, da se zdi Trumpov cilj predati nadzor nad venezuelsko nafto milijarderjem.
Senator Adam Schiff, demokrat iz Kalifornije, je za CBS News dejal, da je postalo jasno, da je bila vojaška operacija v resnici namenjena nafti. Če bi bil primarni cilj prijetje Madura, ne bi zahteval dolgoletne zaveze k upravljanju države in zasegu njene nafte.
Trump je po srečanju novinarjem dejal, da so z naftnimi direktorji “nekako oblikovali dogovor” in da bodo podjetja vlagala stotine milijard dolarjev. Ko pa so novinarji vprašali ministra za energetiko Wrighta, ali so bili sprejeti konkretni dogovori, ni potrdil nobene trdne zaveze, le “izjemno zanimanje”.
Isti dan so ameriške sile zasegle peti tanker z venezuelsko nafto v zadnjem mesecu, ameriška delegacija pa je prispela v Caracas za tehnične in logistične ocene o morebitni ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Začasna predsednica Venezuele Delcy Rodríguez, nekdanja podpredsednica v Madurovi vladi, je napovedala oblikovanje prehodne vlade.
Pot do oživitve venezuelske naftne industrije bo dolga. Naftni velikani, ki so se opekli z nacionalizacijami in dolgotrajnimi pravnimi spori, ne bodo hiteli z naložbami, dokler ne bodo prepričani v dolgoročno stabilnost. Trumpova administracija bo morala ponuditi več kot besedne obljube.
