Najbogatejših 60.000 ljudi ima trikrat več premoženja kot polovica človeštva

Neenakost ostaja na ekstremnih ravneh, premoženje pa se kopiči hitreje pri najbogatejših kot kjerkoli drugje, prikazuje Poročilo o svetovni neenakosti 2026, ki ga je v sredo objavil World Inequality Lab. Slovenija ostaja med bolj enakopravnimi državami, a tudi tukaj najbogatejša desetina zasluži petkrat več kot revnejša polovica prebivalstva.

Poročilo, ki so ga uredili Lucas Chancel, Ricardo Gómez-Carrera, Rowaida Moshrif in Thomas Piketty, temelji na delu več kot 200 raziskovalcev z vsega sveta. Predgovor sta napisala nobelovec Joseph Stiglitz in ekonomistka Jayati Ghosh.

Najbogatejših 10 odstotkov svetovne populacije zasluži 53 odstotkov vsega dohodka, medtem ko najrevnejša polovica človeštva prejme le 8 odstotkov. Pri premoženju je koncentracija še bolj izrazita. Najbogatejša desetina ima v lasti tri četrtine svetovnega premoženja, spodnja polovica pa le 2 odstotka.

Na samem vrhu piramide je koncentracija še večja. Manj kot 60.000 multimilijonarjev, kar predstavlja zgornjih 0,001 odstotka, ima v lasti trikrat več premoženja kot spodnja polovica človeštva skupaj. Njihov delež je od leta 1995 narasel s skoraj 4 na več kot 6 odstotkov. Premoženje milijarderjev in stomilijonarjev raste približno 8 odstotkov letno, dvakrat hitreje kot premoženje najrevnejše polovice.

Slovenija med najbolj enakopravnimi

Slovenija sodi med države z najnižjo neenakostjo na svetu. Po podatkih OECD ima razmerje med povprečnim dohodkom najbogatejše in najrevnejše desetine 5 proti 1, kar je enako kot Slovaška in med najnižjimi v OECD.

V Evropi najrevnejša polovica prebivalstva zasluži okoli 22 odstotkov skupnega dohodka, najbogatejša desetina pa 36 odstotkov. To je bistveno bolj uravnoteženo kot v ZDA, kjer najbogatejša desetina prejme 47 odstotkov. V skandinavskih državah, kot sta Švedska in Norveška, najrevnejša polovica zasluži celo 25 odstotkov, najbogatejša desetina pa manj kot 30 odstotkov.

Zahodni Balkan se sooča z večjimi izzivi. V Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Severni Makedoniji je razmerje med vrhnjo desetino in spodnjo polovico višje kot v srednji Evropi, a vseeno nižje kot v Latinski Ameriki ali južni Afriki. Regija ima poseben položaj, saj je bila nekdaj del jugoslovanskega sistema z relativno nizko neenakostjo, tranzicija pa je povečala razlike.

Najvišja neenakost na svetu je v Južni Afriki. Najbogatejša desetina tam zasluži 66 odstotkov vsega dohodka, najrevnejša polovica pa le 6 odstotkov. Podoben vzorec je v Latinski Ameriki, kjer najbogatejša desetina v Braziliji, Mehiki, Čilu in Kolumbiji prejme skoraj 60 odstotkov dohodka.

Ženske zaslužijo le 32 odstotkov moške urne postavke

Poročilo prikazuje tudi neenakosti med spoloma. Ženske globalno prejmejo le 27 odstotkov vsega delovnega dohodka. Če upoštevamo tudi neplačano gospodinjsko delo, ženske zaslužijo le 32 odstotkov tega, kar moški za delovno uro.

Ženske delajo v povprečju 53 ur tedensko, če vključimo gospodinjsko in skrbstveno delo, moški pa 43 ur. Kljub temu so njihove ure manj vrednotene. Brez upoštevanja neplačanega dela ženske zaslužijo 61 odstotkov moške urne postavke, z upoštevanjem pa ta delež pade na 32 odstotkov.

V Evropi ženske prejmejo približno 40 odstotkov delovnega dohodka, kar je najvišji delež med vsemi regijami. Na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki ta delež znaša le 16 odstotkov, v južni in jugovzhodni Aziji pa 20 odstotkov.

Najbogatejši za 77 odstotkov emisij iz kapitala

Poročilo uvaja novo merilo podnebne neenakosti: emisije, povezane z lastništvom kapitala. Najbogatejših 10 odstotkov svetovne populacije je odgovornih za 77 odstotkov emisij, povezanih z zasebnim kapitalom. Najbogatejši odstotek sam odgovarja za 41 odstotkov teh emisij, kar je skoraj dvakrat več kot celotnih spodnjih 90 odstotkov skupaj.

Najrevnejša polovica človeštva odgovarja za le 3 odstotke emisij iz kapitala. Ti ljudje, večinoma v državah z nizkimi dohodki, so hkrati najbolj izpostavljeni podnebnim tveganjem. Neenakost emisij je torej tudi neenakost v ranljivosti.

Finančni sistem nagrajuje bogate države

Poročilo dokumentira, kako globalni finančni sistem utrjuje neenakost. Bogate države imajo koristi od tako imenovanega pretirano ugodnega položaja. Vsako leto približno 1 odstotek globalnega BDP teče iz revnejših v bogatejše države prek neto dohodkovnih transferjev, kar je skoraj trikrat več kot znaša skupna razvojna pomoč.

Države, ki izdajajo rezervne valute, si lahko stalno izposojajo po nižjih obrestnih merah in posojajo po višjih. Revne države se soočajo z nasprotnim: drage dolgove, nizkodonosno premoženje in stalen odliv dohodka.

Davek na multimilijonarje bi prinesel do 1,1 odstotka globalnega BDP

Poročilo predlaga uvedbo globalnega minimalnega davka na premoženje multimilijonarjev. Že skromen davek bi lahko zbral med 0,45 in 1,11 odstotka globalnega BDP, kar bi omogočilo transformativne naložbe v izobraževanje, zdravstvo in podnebno prilagajanje.

Podatki prikazujejo, da efektivna davčna stopnja narašča za večino prebivalstva, nato pa strmo pade za milijarderje in stomilijonarje. Ti plačujejo sorazmerno manj davkov kot večina gospodinjstev z bistveno nižjimi dohodki.

Neenakost ni neizogibna, temveč je posledica političnih odločitev, poudarjajo uredniki poročila. Progresivna obdavčitev, močne socialne naložbe, pošteni delovni standardi in demokratične institucije so v preteklosti zmanjšale razlike in to lahko storijo znova.