Največja grožnja energiji doslej: vojna z Iranom pretresa globalni trg

Po dveh letih relativnega umirjanja energetskih trgov se tveganje novega šoka vrača z bistveno večjo silo. Po oceni izvršnega direktorja Mednarodna agencija za energijo (IEA) Fatih Birol je vojna med ZDA, Izraelom in Iranom ustvarila največjo grožnjo globalni energetski varnosti v zgodovini.

Obseg motnje je izjemen. Iz svetovnega trga je izpadlo približno 11 milijonov sodov nafte na dan, kar presega posamezne šoke iz sedemdesetih let. Hkrati je bilo prizadetih okoli 140 milijard kubičnih metrov plina, skoraj dvakrat več kot ob začetku vojne v Ukrajini.

Tokratni šok prihaja v času, ko so trgi že izčrpali del ključnih blažilnikov. Sproščanje strateških rezerv je že v veliki meri porabljeno, nove motnje pa hitro dvigujejo cene.

IEA zato išče kratkoročne rešitve, od povečanja proizvodnje v državah, kot sta Kanada in Mehika, do začasnega zmanjšanja povpraševanja. Med predlogi so tudi ukrepi, kot so delo od doma, omejevanje hitrosti in manj letalskega prometa. A ti ukrepi imajo omejen učinek, če ostane ključna točka tveganja nespremenjena.

Hormuška ožina kritična točka

Največja negotovost ostaja povezana s transportnimi potmi. Zaprtje Hormuške ožine bi pomenilo neposreden udarec za globalno dobavo nafte in plina. Trgi na takšne scenarije reagirajo hitro in nesorazmerno, saj nadomestnih poti v kratkem času ni mogoče zagotoviti.

Kriza odpira tudi drugačno dinamiko med državami. Po poročanju Reutersa Avstralija že razmišlja o uporabi izvoza utekočinjenega zemeljskega plina in premoga kot vzvoda za zagotavljanje lastnih dobav nafte.

Takšen pristop pomeni premik v smeri energetskega barterja, kjer države energente uporabljajo kot pogajalsko orodje. To lahko dodatno poveča negotovost in okrepi protekcionistične pritiske.

Posledice za Evropo in podjetja

Za Evropo, ki je v zadnjih dveh letih stabilizirala energetsko bilanco, bi nov šok pomenil neposreden pritisk na inflacijo in industrijske stroške.

Podjetja bi posledice najprej občutila prek višjih cen energije in transporta. Energetsko intenzivne panoge bi znova prišle pod pritisk, marže pa bi se dodatno skrčile. Če bi se motnje poglobile, bi se lahko ponovil scenarij iz preteklih let, ko so višji stroški postopno prehajali v končne cene.

Tokrat opozorila niso več hipotetična. Obseg izpada dobav in poškodovane infrastrukture kaže, da gre za sistemski šok, ki ga ni mogoče hitro nadomestiti. Energetska kriza se tako ne vrača kot možnost, temveč kot scenarij, na katerega se bodo morale države in podjetja začeti aktivno pripravljati.