Slovensko kmetijstvo se vse bolj sooča z izredno sušnimi obdobji, ki povzročajo znatne izpade pridelka. Zaradi tega postajajo namakalni sistemi nuja, je za STA povedal Andrej Rebernišek, direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj pri KGZS. Brez sistemskega pristopa k razvoju namakalnih sistemov je prihodnost kmetijstva negotova, opozarjajo strokovnjaki in predstavniki lokalnih skupnosti.
Rebernišek izpostavlja velik neizkoriščen potencial Dravskega polja, kjer bi lahko namakali okoli 30.000 hektarjev zemlje, danes pa je ta številka le okoli 2.500 hektarjev. Kot pozitiven primer izpostavlja občini Gorišnica in Ormož, kjer že razumejo pomen namakanja za stabilno pridelavo. Po njegovem mnenju bi morala država k namakalnim sistemom pristopiti podobno kot k gradnji avtocest – z jasno državno strategijo, določenimi območji, financiranjem in obveznim priključevanjem kmetov.
Pomanjkanje enotne strategije
Ena od glavnih ovir za širitev namakalnih sistemov so dolgotrajni postopki pridobivanja soglasij, razdrobljena odgovornost in pomanjkanje enotne strategije. “Pri nas vsi govorijo ‘dajmo, dajmo’, a postopki so zelo zahtevni. Manjka nam dobra praksa in odločnost,” opozarja Rebernišek. Kot potencialno vodilno institucijo vidi državni sklad kmetijskih zemljišč, ki bi lahko koordiniral ta proces.
Župan občine Gorišnica Borut Kolar poudarja, da brez namakalnih sistemov kmetijstva na dolgi rok ne bo. V občini imajo tri namakalne sisteme, ki pokrivajo okoli 1.000 hektarjev. Kolar opozarja tudi na problem visokih stroškov električne energije, ki pomembno vplivajo na končno ceno vode za kmete. “Največji izziv je, kako zmanjšati stroške, saj danes kmet ne more vnaprej vedeti, koliko ga bo stala voda,” pravi.
Razlika v kakovosti in količini pridelka
Podobno pozitivno prakso predstavlja občina Ormož, kjer so v petih fazah zgradili namakalne sisteme na več kot 1.000 hektarjih in trenutno gradijo še za dodatnih 300 hektarjev. Župan Danijel Vrbnjak poudarja, da so podnebne spremembe že očitne, zato je brez namakalnih sistemov pridelava otežena, izgube pa velike. Razlika v kakovosti in količini pridelka med tistimi, ki imajo namakanje, in tistimi, ki ga nimajo, je že zdaj vidna.
Slovenska kmetijska zemljišča so sicer med najslabše opremljenimi z namakalnimi sistemi v Evropi. Trenutno namakamo le okoli 6.500 hektarjev, čeprav bi po ocenah lahko namakali do 220.000 hektarjev. Kmetijsko ministrstvo in strokovnjaki opozarjajo, da je treba na vseh ravneh pospešiti umeščanje namakalnih sistemov v prostor, predvsem pa poenostaviti in pohitriti postopke pridobivanja dovoljenj, ki so trenutno dolgotrajni in zapleteni.
Preberite več:
Poleg tega je nujno izboljšati prenos znanja med kmeti in povečati njihov interes za uporabo namakalnih sistemov. Sistemskega pristopa in politične odločnosti, ki bi omogočila učinkovito prilagajanje kmetijstva na podnebne spremembe, pa še vedno primanjkuje.
