Nemčija bo v prihodnjih petih letih v vojaške vesoljske zmogljivosti vložila 35 milijard evrov (41 milijard dolarjev) in s tem postala tretja največja vesoljska vlagateljica na svetu, za ZDA in Kitajsko. Načrt vključuje vohunske satelite, vesoljska letala, ofenzivne laserje in šifrirano konstelacijo več kot sto satelitov, namenjeno izključno potrebam nemške vojske.
Generalmajor Michael Traut, poveljnik nemškega vesoljskega poveljstva, je podrobnosti razkril na obrobju vesoljskega dogodka pred letalskim sejmom v Singapurju, poroča Reuters. Jedro programa je tako imenovani SATCOM Stage 4, vojaška komunikacijska mreža na nizki orbiti, ki bo v realnem času povezovala tanke, ladje, drone in posamezne vojake. Zasnova sledi modelu ameriške agencije za vesoljski razvoj (SDA), ki za Pentagon vzpostavlja satelitska omrežja za komunikacije in sledenje raketam.
Za Berlin je to neposreden odgovor na izkušnje iz Ukrajine, kjer se je Muskova mreža Starlink izkazala za ključno komunikacijsko infrastrukturo po uničenju zemeljskih omrežij. A prav ta odvisnost od enega samega zasebnega ameriškega ponudnika je sprožila zaskrbljenost med evropskimi vladami. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je že septembra 2025 na berlinskem vesoljskem kongresu poudaril, da bodo prihodnji konflikti potekali tudi v orbiti in da Nemčija potrebuje neodvisne zmogljivosti za obrambo in odvračanje v vesolju.
Po poročanju Financial Timesa sta oborožitveni koncern Rheinmetall in bremski satelitski proizvajalec OHB že v pogovorih o skupnem konzorciju za kandidaturo na razpis za ta projekt. Ocenjena vrednost pogodbe za konstelacijo SATCOM Stage 4 znaša od osem do deset milijard evrov. Konstelacija naj bi bila operativna do leta 2029.
Za Rheinmetall, tradicionalno specializiran za tanke in strelivo, vesolje pomeni povsem novo rast. Koncern je konec lanskega leta že pridobil svojo prvo vesoljsko pogodbo v vrednosti do dveh milijard evrov, skupaj s finsko družbo Iceye za proizvodnjo radarskih izvidniških satelitov v preurejeni avtomobilski tovarni. OHB, tretji največji evropski proizvajalec satelitov, ki že dobavlja naprave za navigacijski sistem Galileo, v projektu vidi priložnost za utrditev položaja v času, ko se Airbus, Thales in Leonardo pogajajo o združitvi svojih vesoljskih oddelkov.
Ravno ta morebitna francosko-italijanska koncentracija krepi argumente za nemško rešitev. V Berlinu narašča bojazen pred strateško odvisnostjo od nenemških dobaviteljev, zato obrambno ministrstvo vse glasneje zagovarja domačo in evropsko vrednostno verigo. Konzorcij pod vodstvom Rheinmetalla bi bil bolj v skladu s to usmeritvijo kot koalicija pod okriljem Airbusa, čeprav ima slednji prednost v obstoječem poznavanju nemškega vojaškega komunikacijskega sistema.
Ambicije segajo onkraj komunikacij. Generalmajor Traut je potrdil, da Nemčija preučuje tudi nekinetične vesoljske sisteme, vključno z laserji za zaščito nemških in zavezniških sredstev v orbiti. Po njegovih besedah ruska satelita tipa Luč/Olimp že aktivno zasledujeta komunikacijska satelita ameriške družbe Intelsat, ki ju uporablja nemška vojska.
Pet prioritet 35-milijardnega programa zajema zaščito pred kibernetskimi napadi in motnjami podatkov, izboljšano zavedanje o razmerah v vesolju, redundanco prek več mreženih satelitskih konstelacij, varne in raznovrstne izstrelitvene zmogljivosti ter namenski center za vojaške satelitske operacije.
Projekt poteka ločeno od evropskega programa IRIS2, ki predvideva konstelacijo 290 satelitov za civilno suvereno povezljivost. Toda oba programa odražata isti strateški premik: Evropa ne želi biti več odvisna od Elona Muska in ameriške tehnologije pri eni najkritičnejših infrastruktur 21. stoletja.
