Nobelova nagrada za ekonomijo letos pripada trem ekonomistom, Joel Mokyrju, Philippu Aghionu in Petru Howittu, za njihov prispevek k razumevanju, kako inovacije poganjajo trajnostno gospodarsko rast. Mokyr prejme polovico nagrade, Aghion in Howitt pa si delita drugo polovico. Skupna vrednost nagrade znaša 11 milijonov švedskih kron (998.000 evrov).
Joel Mokyr, zgodovinar ekonomije, je s preučevanjem zgodovinskih podatkov pokazal, kateri dejavniki so v 19. in 20. stoletju omogočili državam, da so presegle dolga obdobja stagnacije in prešle v obdobja trajne rasti. Poudaril je vlogo znanstvenega razumevanja, odprtih družb ter podporo institucijam, ki so pripravljene na spremembe. Njegov pristop je pomembno prispeval k vprašanju, zakaj rast ni nekaj samoumevnega, ampak zahteva določene pogoje.
Philip Aghion in Peter Howitt sta razvila matematični model “ustvarjalno uničenje”, ki prikazuje, kako inovacije delujejo kot stalni proces zamenjave starih tehnologij z novimi. Po njunem modelu gospodarstvo raste, ko podjetja aktivno vlagajo v raziskave in razvoj, kar spodbuja konkurenco in tehnološki napredek. Ta koncept pojasnjuje, zakaj so inovacije nepogrešljive in ne smejo biti le enkratno dejanje.
Njun model, prvič predstavljen leta 1992, je ekonomistom omogočil bolj dinamičen vpogled v rast – gospodarski razvoj je rezultat usklajenega delovanja produktivne proizvodnje in nenehnega tehnološkega preoblikovanja.
Letošnja nagrada prinaša ključno sporočilo v obdobju velikih globalnih sprememb
Svetovne ekonomije namreč iščejo trajnostne poti rasti v času tehnološke transformacije in izzivov, kot so neenakost in podnebne spremembe. Nagrajenci opozarjajo, da so inovacije jedro gospodarske rasti, zato morajo politika, vlagatelji in institucije zagotoviti okolje, ki bo omogočilo tehnološke in organizacijske spremembe.
Poudarjajo, da rast ni nikoli samoumevna — brez ustreznih institucij, odprtosti za spremembe in ravnovesja med ustvarjanjem novih in uničevanjem zastarelih tehnologij se lahko gospodarstvo hitro znajde v stagnaciji. Za države, tudi za Slovenijo, to pomeni, da podporni ukrepi za raziskave, izobraževanje, zaščito intelektualne lastnine in konkurenčnost niso naložba, ampak nuja.
Preberite več:
Nagrajenci so ob tem opozorili tudi na nevarnosti premočnih korporacij, ki lahko zavirajo inovacije, ter na institucionalno rigidnost, ki preprečuje tehnološke premike.
