V času, ko država spodbuja uporabo javnega potniškega prometa, zmanjševanje osebnih avtomobilov in trajnostno mobilnost, je na cesti sledil povsem drugačen signal. Avtobusni prevoznik Nomago bo z 20. decembrom ukinil kar 37 linij medkrajevnega javnega potniškega prometa v 15 slovenskih občinah.
Odločitev ni njihova, pravijo, temveč posledica zahteve Družbe za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP). A težava je drugje in razlogi zanjo ostajajo nepojasnjeni.
Gre za potezo, ki je presenetila tako prevoznika kot lokalne skupnosti, predvsem pa potnike, učence, dijake, zaposlene in starejše, ki so od teh linij vsakodnevno odvisni. Ukinitev prihaja nenadoma, tik pred prazniki, brez širše razprave in brez javne razlage, zakaj so prav te linije čez noč postale odvečne.
Petnajst občin, ena odločitev, veliko vprašanj
Z 20. decembrom bodo avtobusi prenehali voziti na izbranih linijah v občinah Brežice, Celje, Cerknica, Dobrna, Krško, Metlika, Mokronog, Novo mesto, Prebold, Sevnica, Šentjernej, Šentrupert, Slovenj Gradec, Šoštanj in Velenje. To niso obrobni kraji, temveč pomembna regionalna središča in občine z izrazito dnevno mobilnostjo.
Nomago je o ukinitvah obvestil predstavnike občin in vzgojno-izobraževalne ustanove ter jih zaprosil, naj z novimi razmerami seznanijo uporabnike. V obvestilu so jasno zapisali, da jim DUJPP razlogov in kriterijev za to odločitev ni podrobneje pojasnil. To pomeni, da tudi prevoznik, ki linije izvaja, nima jasnega vpogleda v to, zakaj so bile prav te povezave označene kot presežne.
Za lokalne skupnosti je to zelo slabo. Javna infrastruktura, še posebej prometna, ni zgolj strošek, temveč pogoj za dostopnost storitev, šolstva in dela. Ko izgine avtobus, pogosto ne izgine le prevoz, izgine tudi možnost.
Nomago: spremembe morajo slediti ljudem, ne tabelam
V Nomagu poudarjajo, da se z ukinitvijo linij ne strinjajo. Od ustanovitve dalje, pravijo, da si prizadevajo za izboljšave medkrajevnega javnega potniškega prometa, saj ima ta neposreden vpliv na kakovost življenja prebivalcev. Avtobus ni le prevozno sredstvo, ampak vez med kraji, ljudmi in vsakodnevnimi opravki.
Po njihovem mnenju bo ukinitev negativno vplivala tako na prebivalce večjih občin kot tudi na manjše kraje, kjer so avtobusi doslej opravljali postanke. Ravno ti kraji so pogosto najbolj ranljivi, saj nimajo alternativnih povezav, železnice ali pogostih drugih linij.
Nomago opozarja tudi na praktične posledice. Potniki se bodo po ukinitvi linij prerazporedili na preostale odhode, kar bo povečalo gnečo. Zato so na teh relacijah že razporedili največja vozila, tudi s stojišči. A to je gasilski ukrep, ne sistemska rešitev.
Javni promet med strategijo in prakso
Ukinjanje linij prihaja v času, ko država javno poudarja pomen integriranega javnega potniškega prometa. Enotne vozovnice, večja uporaba avtobusov in vlakov ter zmanjševanje izpustov so del uradnih ciljev prometne politike. Na papirju.
Na terenu pa se slika pogosto zaplete. Manj potnikov pomeni manj prihodkov, manj prihodkov pomeni pritisk na racionalizacijo, racionalizacija pa pogosto pomeni rezanje in to najprej tam, kjer je število uporabnikov manjše. A ravno tam je javni promet najbolj nujen, saj ni tržno zanimiv, temveč družbeno potreben.
Če se kriteriji za ukinitve ne pojasnijo javno, se zaupanje lahko hitro izgubi. Ljudje ne razumejo, zakaj avtobus, ki so ga uporabljali leta, nenadoma izgine. In ko enkrat presedlajo na avtomobil, se redko vrnejo nazaj.
Analiza šele po tem, ko bo škoda že narejena?
Nomago napoveduje, da bodo v prihodnjih tednih analizirali spremenjene potovalne navade in po potrebi DUJPP predlagali prilagoditve voznih redov. A to pomeni, da bo analiza sledila ukinitvi, ne obratno. Za marsikaterega potnika bo to prepozno.
Pri javnem prometu bi verjetno morala veljati druga logika. Najprej analiza, nato prilagoditev, šele na koncu, če je res nujna, ukinitev. Ne obratno. Še posebej ne brez jasne razlage in vključevanja lokalnih skupnosti. Vprašanje, ali se javni potniški promet še vedno razume kot javna storitev ali vse bolj kot strošek, ki ga je treba tiho zmanjševati, pa ostaja.
