Spremembe sistema subvencioniranja najemnin prinašajo novo realnost za občine, vendar ne enakomerno za vse. Medtem ko bodo večja mesta z razvitim javnim stanovanjskim fondom del stroškov še naprej prenašala na državo, bodo manjše občine večino bremena nosile same. Razlog ni zapleten. Preprosto nimajo lastnih stanovanj, preko katerih bi lahko uravnavale stroške.
Na to je opozorilo tudi predsedstvo Skupnost občin Slovenije, ki je izpostavilo, da nova ureditev povečuje finančne pritiske predvsem tam, kjer je stanovanjski trg šibkejši in bolj odvisen od zasebnih najemodajalcev. Prav v teh okoljih občine postajajo glavni nosilec stroška, ne glede na to, da imajo najmanj manevrskega prostora.
Nova ureditev spreminja logiko financiranja subvencij. Pri tržnih najemninah večji del stroška prehaja na občine, kar pomeni, da se razlike med njimi hitro pokažejo. V večjih mestih, kjer obstaja javni stanovanjski fond, se del subvencij povrne iz državnega proračuna, kar občinam omogoča lažje obvladovanje izdatkov. V manjših občinah te možnosti praktično ni, zato celotno breme ostane na lokalni ravni.
Kako sistem vpliva na občine
| Tip občine | Javna stanovanja | Kdo nosi strošek |
| Velika mesta | veliko | delno država |
| Srednje velike občine | omejeno | deljeno |
| Manjše občine | skoraj nič | večinoma občina |
Te razlike niso naključne, ampak izhajajo iz širše strukture slovenskega stanovanjskega sistema. Slovenija ima enega najvišjih deležev lastniških stanovanj v Evropi, približno 90 odstotkov, kar pomeni, da je javni najemni sektor majhen in omejen. Posledično je velik del prebivalstva, ki potrebuje najem, prepuščen trgu.
Manjša možnost razvoja najemnega sistema
V večjih mestih, predvsem v Ljubljani, to pomeni visoke najemnine, ki se pogosto gibljejo med 12 in 15 evri na kvadratni meter. V manjših občinah so cene sicer nižje, vendar je ponudba bistveno omejena, kar dodatno zmanjšuje možnosti za razvoj javnega najemnega sistema. Prav zato so tam subvencije pogosteje vezane na zasebni trg, kar neposredno povečuje obremenitev občinskih proračunov.
Ta sprememba tako ni le socialni ukrep, temveč tudi izrazito fiskalno vprašanje. Manjše občine imajo praviloma omejene prihodke in manj možnosti za prilagajanje proračuna. Vsak dodatni strošek pomeni manj sredstev za druge naloge, od infrastrukture do lokalnih storitev, kar lahko dolgoročno vpliva tudi na razvoj posameznih območij.
Preberite več:
Ni pomembno samo, kako zagotoviti dostopna stanovanja, temveč tudi, kako pravično razdeliti stroške med državo in občinami. Enoten sistem subvencij v okolju, kjer so razlike med občinami tako velike, namreč nujno vodi v neenakomerne posledice. Dokler bo javni najemni sektor ostal omejen, bodo občine brez stanovanjskega fonda nosile večji del bremena, s tem pa tudi večje tveganje za svoje finančno ravnovesje.
