Evropski energetski trg se leta 2025 sooča z jasno spremembo v dinamiki uvoza energentov. Uvoz nafte se zmanjšuje, medtem ko postaja plin, predvsem utekočinjen zemeljski plin (LNG), pomemben vir energije za Evropsko unijo.
Takšne spremembe vplivajo na gospodarske trende, industrijske stroške in cene energije tudi v Sloveniji. Naše majhno, odprto gospodarstvo je del širšega evropskega energetskega trga, zato nam te spremembe narekujejo nova vprašanja.
Podatki Eurostata za prvih devet mesecev leta 2025 kažejo očitno premikajočo se sliko. V EU je uvoz nafte v vrednosti padel za 18,3 % in v količini za 6,6 % v primerjavi z enakim obdobjem leta 2024. Medtem je uvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) vrednostno narasel za 36,1 % ter količinsko za 25,9 %. Uvoz zemeljskega plina v plinastem stanju je sicer nekoliko višji v vrednosti (+3,1 %), a nižji v količini (–4,9 %). Evropa se tako v praksi oddaljuje od tradicionalnega uvoza nafte in gradi večje zmožnosti za uvoz plina, predvsem utekočinjenega, ki ga je lažje transportirati in shranjevati.
Podatki, kdo je glavni dobavitelj energentov EU, za tretje četrtletje 2025 kažejo, da je Norveška na prvem mestu pri dobavi nafte (14,6 %) in zemeljskega plina v plinastem stanju (51,8 %). Združene države Amerike so skoraj enakovredne Norveški pri uvozu nafte (14,5 %), medtem ko predstavljajo skoraj 60 % celotnega uvoza LNG. Kazahstan prispeva dobrih 12 % nafte, Rusija še vedno okoli 12,7 % LNG, Alžirija pa približno 7,7 %.
Evropa je torej po letu 2022 bistveno spremenila svoje dobavne odnose. ZDA so postale najpomembnejši vir utekočinjenega plina, kar pomeni premik od tradicionalnih evropskih dobaviteljev proti transatlantskemu povezovanju.
Do sprememb je pripeljal večplasten pritisk
Geopolitični premiki so po ruski invaziji na Ukrajino znižali delež ruske energije v EU in spodbudili diverzifikacijo dobav. Energetska politika EU intenzivno podpira REPowerEU strategijo, ki želi zmanjšati odvisnost od uvoza iz tveganih virov ter hkrati pospešiti energetsko prestrukturiranje. Razvoj LNG infrastrukture in terminalov omogoča lažje prejemanje plina z drugih koncev sveta, kar pred desetletjem ni bilo tako enostavno.
Trendov EU ne moremo preprosto preslikati na Slovenijo, ker je struktura energije drugačna, a nekatere ključne značilnosti ostajajo podobne. Slovenija pokriva približno 55–56 % svojega energetskega povpraševanja z domačimi viri, preostanek pa mora uvoziti. Nafta in naftni derivati so v celoti odvisni od uvoza in predstavljajo pomemben delež v energetski strukturi. Naravni plin je tudi pomemben energent, pri čemer Slovenci uvažajo plin preko povezav z Avstrijo in Hrvaško ter prek evropske plinovodne mreže z dobavami iz Norveške, Alžirije in Azerbajdžana. Slovenska energetska odvisnost pa je nenehno nihala okoli 44–47 %, kar pomeni, da skoraj polovico energije pridobimo od zunaj.
Slovenska struktura rabe energije je specifična
Naftni proizvodi še vedno predstavljajo velik delež v porabi (okrog 30–34 %), naslednja pomembna komponenta je jedrska energija, ki prispeva približno 23 %, obnovljivi viri (voda, biomasa) predstavljajo okoli 20 %, naravni plin pa tvori približno 10 % energetske mešanice. To pomeni, da je v Sloveniji uvoz energentov pomemben predvsem pri plinu in nafti, medtem ko imamo pri jedrski energiji in obnovljivih virih določeno stopnjo neodvisnosti.
Za Slovenijo in njen trg ima ta evropska prestrukturiranost več praktičnih posledic. Če so cestni transport in industrija odvisni od uvoza nafte, potem zmanjševanje uvoza in preusmerjanje dobav lahko vpliva na ceno bencina, dizla in kurilnega olja. Nižji uvoz ne pomeni nujno nižjih cen, če globalni trgi ostajajo napeti. Čeprav v Sloveniji del energije proizvedemo sami (jedrsko in obnovljivo energijo) še vedno uvozimo velik delež plina. Ker EU več plina preusmerja iz ameriških dobav, se lahko spreminjajo naši dobavni kanali in pogoji na trgu.
Dobavitelji, kot so Norveška, ZDA in Alžirija, so geopolitično in poslovno drugačni kot tradicionalni viri v 2000‑ih. To prinaša več možnosti za diverzifikacijo, hkrati pa zahteva bolj aktivno energijsko politiko in investicije v infrastrukturo, če hočemo imeti stabilno in cenovno konkurenčno energijo.
Preberite več:
Energetski trg se še vedno spreminja. EU in države članice si prizadevajo zmanjšati odvisnost od svojih največjih zunanjenih virov in hkrati povečati občutek varnosti v oskrbi. Slovenija, ki je del širše evropske mreže, bo morala uskladiti svoje politike tako glede infrastrukture kot glede strateških rezerv in investicij v čiste vire energije. Zase bomo morda gradili še več obnovljivih virov, dograjevali plinovodna omrežja ali iskali partnerstva za stabilne in cenovno dostopne dobave. Ne glede na smer pa se bo naš vsakdan spreminal glede na to, kaj se dogaja na trgu od Lizbone do Helsinkov.
