Odločitev, da je brezplačen parkirni abonma v Občini Ankaran namenjen izključno prebivalcem s stalnim prebivališčem, ni diskriminatorna. Tako je presodil Zagovornik načela enakosti, ki je v postopku ugotavljanja diskriminatornosti ocenil, da občinska ureditev temelji na legitimnem cilju in objektivno različnih dejanskih položajih uporabnikov.
Pobuda za presojo je prišla s strani posameznice, ki ima v Ankaranu prijavljeno začasno prebivališče, vendar do brezplačnega parkirnega abonmaja po veljavnih občinskih predpisih ni upravičena. Do te ugodnosti so upravičeni izključno prebivalci s stalnim prebivališčem v občini. Vprašanje, ki ga je morala razrešiti institucija zagovornika, ni bilo zgolj administrativne narave, temveč je segalo v samo jedro razumevanja enakosti pred zakonom.
Zagovornik je v postopku ugotovil, da položaja oseb s stalnim prebivališčem v Občina Ankaran in oseb brez njega nista primerljiva. Ključni kriterij razlikovanja je središče življenjskih interesov. Osebe s stalnim prebivališčem imajo v občini trajnejšo in celovitejšo vez, ki presega zgolj občasno uporabo prostora. Ta vez se ne kaže le v vsakodnevnem življenju, temveč tudi v finančnem prispevku k delovanju lokalne skupnosti.
Po utemeljitvi zagovornika prebivalci s stalnim prebivališčem aktivno prispevajo k financiranju občine prek dohodnine in povprečnine. Prav ta element predstavlja razumen in stvarno utemeljen razlog za različno obravnavo. Brezplačen parkirni abonma se tako ne razume kot splošna pravica, temveč kot lokalna ugodnost, vezana na trajno pripadnost skupnosti.
Pri presoji je zagovornik upošteval tudi ustaljeno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki dopušča razlikovanje med prebivalci s stalnim prebivališčem in drugimi uporabniki, kadar je takšno razlikovanje povezano z legitimnim ciljem in temelji na objektivno različnih dejanskih stanjih. Enakost pred zakonom namreč ne pomeni absolutne enakosti v vseh okoliščinah, temveč zahteva enako obravnavo primerljivih položajev.
V konkretnem primeru Občina Ankaran z ureditvijo parkirnih abonmajev zasleduje legitimen cilj zagotavljanja dostopnosti omejenih parkirnih kapacitet za svoje prebivalce. Ta cilj je še posebej izrazit v obdobjih povečane obremenjenosti, ki jih povzroča turizem. Parkiranje v obalnih občinah ni zgolj logistično, temveč tudi prostorsko in politično vprašanje, saj omejeni viri terjajo jasne prioritete.
Pomembno je tudi, da ureditev ne izključuje oseb brez stalnega prebivališča iz uporabe javne parkirne infrastrukture. Parkirišča so dostopna tudi tem uporabnikom, bodisi prek plačljivih parkirnih abonmajev bodisi prek drugih oblik parkiranja. Razlika je torej v ceni, ne v dostopu. Prav ta okoliščina dodatno krepi oceno, da ne gre za diskriminacijo, temveč za diferencirano upravljanje omejenega javnega dobra.
Preberite več:
Odločitev zagovornika tako potrjuje, da lokalne skupnosti lahko različno obravnavajo uporabnike javnih storitev, če za to obstajajo stvarni in razumni razlogi. V času, ko se vprašanja mobilnosti, turizma in kakovosti bivanja vse pogosteje prepletajo, takšne odločitve postajajo del širše razprave o tem, komu in pod kakšnimi pogoji pripadajo lokalne ugodnosti.
