Mediana svetovne plače glavnih izvršnih direktorjev je lani znašala 4,3 milijona dolarjev v primerjavi z 2,9 milijona dolarjev v letu 2019, kar neprimerljivo presega realno rast povprečnih plač delavcev. Ta je v istem petletnem obdobju znašala le 0,9 odstotka, razkriva analiza mednarodne nevladne organizacije Oxfam za države, kjer so plače vodilnih v podjetjih javno dostopne.
V številke, ki se nanašajo na glavne izvršne direktorje, so vključeni skupni prihodki z bonusi in delniškimi opcijami iz skoraj 2.000 podjetij v 35 državah, kjer so plače presegale milijon dolarjev. Oxfam je uporabljal podatke s platforme S&P Capital IQ, ki vsebuje širok nabor globalnih finančnih podatkov in analiz.
Plače vodilnih so od leta 2019 rasle 56-krat hitreje kot povprečne plače delavcev.
Glavni izvršni direktorji na Irskem in v Nemčiji sodijo med najbolje plačane, s povprečjem 6,7 milijona dolarjev oziroma 4,7 milijona dolarjev v letu 2024.
V Južni Afriki ta znesek znaša 1,6 milijona dolarjev, v Indiji pa dva milijona.
“Vsako leto znova gledamo isti groteskni spektakel. Plače izvršnih direktorjev eksplodirajo, medtem ko se plače delavcev komaj premaknejo. To ni manjša napaka sistema, to je sistem, ki deluje natanko tako, kot je bil zasnovan – da stalno povečuje prihodke bogatih, medtem ko se milijoni ljudi borijo, da bi plačali najemnino, hrano ali zdravstveno oskrbo,” je izjavil direktor organizacije Oxfam International, Amitabh Behar.
Lani je bila realna rast plač v Franciji, Južni Afriki in Španiji v povprečju le 0,6 odstotka.
Milijarderji, ki pogosto delno ali v celoti posedujejo velika podjetja, so lani zaslužili 206 milijard dolarjev, kar je enakovredno 23.500 dolarjem na uro ali več, kot je znašal celotni povprečni svetovni prihodek na osebo v letu 2023 – 21 tisoč dolarjev.
Grožnja ameriških carin in trgovinskih sporov lahko še dodatno oteži življenje in prihodke delavcev zaradi izgube delovnih mest in višjih cen.
“Za mnoge delavce po svetu nepremišljeno uvajanje carin, ki smo ga videli pri ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu, pomeni potiskanje iz ene stiske v drugo – od škodljive neoliberalne trgovinske politike do uporabe carin kot orožja. To ne bo škodilo le delavskim družinam v ZDA, temveč tudi delavcem, ki poskušajo ubežati revščini v nekaterih najmanj razvitih državah sveta,” meni Behar.
Analiza Oxfama je pokazala tudi, da se je v letih 2022 in 2023 nekoliko zmanjšal razkorak med plačami moških in žensk v 11.336 analiziranih podjetjih iz 82 držav, za katere so obstajali podatki. V povprečju pa ženske še vedno delajo tako, da ostanejo brez plačanega petka, medtem ko moški prejmejo plačilo za celoten delovni teden.
Največja razlika, približno 40 odstotkov, je bila zabeležena na Japonskem in v Južni Koreji. V Južni Ameriki je razlika v povprečju znašala 36 odstotkov, medtem ko je bila v Kanadi, na Danskem, Irskem in v Združenem kraljestvu okoli 16 odstotkov.
Zanimivo je, da je bilo v 45.501 podjetjih iz 168 držav, v katerih so glavni izvršni direktorji prejemali več kot 10 milijonov dolarjev in kjer je bil objavljen tudi spol, manj kot sedem odstotkov vodilnih ženskega spola.
Preberite več:
“Delavci si želijo novo družbeno pogodbo, ki bo delovala v njihovo korist, ne v korist milijarderjev, ki spodkopavajo demokracijo. Pošteno obdavčenje, kakovostne javne storitve, primerne plače in pravičen prehod niso radikalne zahteve, ampak temelj pravične družbe. Čas je, da se konča napad milijarderjev na demokracijo in da se postavi interese planeta in običajnih ljudi na prvo mesto,” je sporočil generalni sekretar Mednarodne konfederacije sindikatov (ITUC) Luc Triangle.
Oxfam in ITUC sta pozvala vlade, naj izkoristijo trenutek in dodatno obdavčijo superbogate na nacionalni in globalni ravni, in sicer s stopnjo najmanj 75 odstotkov na ves osebni dohodek za tiste z najvišjimi zaslužki, da bi omejili astronomske izplačane zneske. Ustanovi sta podali tudi mnenje, da morajo vlade zagotoviti, da minimalne plače sledijo inflaciji, in da ima vsakdo pravico do sindikalnega organiziranja, stavke in kolektivnega pogajanja.
