V ponedeljek so začeli z nadzorovano ustavitvijo koksnih peči v tovarni Koksara v Lukavcu pri Tuzli, s čimer je bil zapečaten konec enega največjih industrijskih obratov v Bosni in Hercegovini. Brez zaposlitve je ostalo več kot 800 delavcev, imovina podjetja v stečaju pa je naprodaj za dobrih 100 milijonov evrov.
Koksarno so začeli graditi aprila 1949, le štiri leta po koncu druge svetovne vojne, ko je Jugoslavija na vso moč pospešila industrializacijo. Obrat v Lukavcu je bil zasnovan za proizvodnjo metalurškega koksa, ključne surovine za plavže takratne železarne v bližnji Zenici. Prvo koksno baterijo nemške izdelave so zagnali novembra 1952, tovarna pa je v naslednjih desetletjih zrasla v enega najpomembnejših koksno-kemijskih kombinatov v regiji.
V najboljših letih je koksarna na 102 hektarih površine letno proizvajala do 400.000 ton koksa, 10.000 ton surovega benzola, 30.000 ton surovega katrana in 6000 ton amonijevega sulfata, poleg tega pa je imela lasten energetski obrat, ki je električno energijo dobavljal tudi v javno omrežje. Zaposlovala je okrog tisoč ljudi.
Po razpadu Jugoslavije in vojni v BiH se je začelo dolgotrajno propadanje. Leta 2003 je tuzlanska kantonalna vlada sklenila strateško partnerstvo z indijsko skupino Global Steel Holdings, ki jo vodi Pramod Mittal, in ji prepustila upravljavske pravice. Nastalo je skupno podjetje Global Ispat Koksna Industrija Lukavac (GIKIL). Indijski partner ni nikoli izpolnil naložbenih zavez iz pogodbe, podjetje pa je leta sistematično pešalo: proizvodnja je upadala, ekološki standardi so bili zanemarjeni, koksarna je leta 2017 ostala brez okoljevarstvenega dovoljenja. Pramod Mittal je bil leta 2019 v Lukavcu aretiran zaradi suma, da je iz podjetja protipravno izvlekel 21 milijonov konvertibilnih mark (okrog 10,7 milijona evrov).
Prihodki so se v dveh letih prepolovili: z več kot 600 milijonov konvertibilnih mark leta 2022 na slabih 300 milijonov leta 2024, poslovno leto 2023 pa se je zaključilo z izgubo 118 milijonov mark. Stečaj je bil odprt novembra 2025, nakar je proizvodnjo za kratek čas prevzela v zakup lokalna skupina Pavgord v lasti fočanskega poslovneža Gordana Pavlovića, ki je oktobra lani od ArcelorMittala kupila tudi železarno v Zenici in rudnik v Prijedoru. A decembra je Pavgord zakupno pogodbo prekinil, med razlogi pa navedel strmo rast operativnih stroškov, višje cene električne energije in negotovost zaradi uvajanja evropskega mehanizma CBAM.
Po zadnjih podatkih je 287 upnikov prijavilo terjatve v skupni vrednosti 660 milijonov konvertibilnih mark (okrog 337 milijonov evrov), priznanih je bilo okrog 550 milijonov. Največji posamični upnik je britanska družba Moorgate s terjatvijo dobrih 300 milijonov mark na podlagi arbitražne odločbe. Ocenjena vrednost celotne koksarne znaša 225 milijonov mark, kar pomeni, da dolgovi dvakrat in pol presegajo vrednost premoženja.
Stečajni upravitelj Almir Bajrić je na skupščini upnikov 11. februarja objavil javni poziv za zbiranje ponudb, ki je odprt do 27. februarja. Kupci lahko prevzamejo podjetje kot celoto, celotno premoženje ali posamezne obrate: energetski obrat, tovarno anhidrida maleinske kisline s solarno elektrarno, koksni pogon, železniški promet, obrat za dušikova gnojila in vzdrževalno delavnico.
Predsednik sindikata koksarne Ermin Halilović je za televizijo FTV zapustitev tovarne označil za posledico dolgotrajnega zanemarjanja s strani oblasti. “Ogorčeni smo nad celotno situacijo. Nad vladami kantona in Federacije BiH. Če bi jim bilo v interesu, bi našli rešitev. Danes smo mi, jutri železarna v Zenici, pojutrišnjem Železnice Federacije. Občutili bodo vsi,” je dejal Halilović.
Koksarna v Lukavcu ni osamljen primer. Železarna v Zenici, nekoč simbol bosanskohercegovske težke industrije z zmogljivostjo skoraj milijon ton jekla letno, je oktobra 2025 zamenjala lastnika, potem ko je ArcelorMittal po 21 letih delovanja v BiH prodal svoje deleže skupini Pavgord. Usoda okrog 2700 zaposlenih v tamkajšnjih obratih ostaja negotova. Skupaj s koksarno v Lukavcu gre za skoraj 3500 delovnih mest v težki industriji ene države, ki se soočajo z enakim vzorcem: zastareli obrati, nezadostne naložbe, nestabilno lastništvo in vse strožje evropske okoljske zahteve.
