Odločitev, da se Premogovniku Velenje podaljša rudarska pravica in koncesija za izkoriščanje lignita do leta 2046, na prvi pogled deluje kot odmik od zastavljenih ciljev razogljičenja. V resnici pa gre za potezo, ki bolj kot nadaljevanje premogovne prihodnosti potrjuje njen nadzorovan konec. Ministrstvo za naravne vire in prostor je s pravnomočno odločbo, izdano 1. oktobra lani, in s tem tednom podpisano koncesijsko pogodbo z Premogovnik Velenje postavilo pravni okvir za naslednji dve desetletji z jasno omejenim obsegom in časovnico.
Podaljšanje koncesije velja do 21. januarja 2046 in temelji na pravočasno vloženi vlogi koncesionarja ter izpolnjevanju vseh pogojev po zakonu o rudarstvu. Nova koncesija ne pomeni nadaljevanja intenzivnega izkoriščanja lignita, temveč omogoča izvajanje rudarskih del v omejenem obsegu. Namenjena je zagotavljanju nujnih energetskih in sistemskih potreb države v prehodnem obdobju, hkrati pa vzpostavlja formalno podlago za postopno zapiranje premogovnika.
Energetska politika na znani, a zahtevni razpotnici
Premog ostaja del sistema še vrsto let, vendar ne več kot razvojna osnova, temveč kot varovalni element stabilnosti v času prehoda. Odločitev implicitno priznava, da popoln in hiter izstop iz premoga brez vmesnih rešitev ni izvedljiv, obenem pa jasno omejuje njegovo vlogo v prihodnosti.
Dodatek h koncesijski pogodbi natančno določa obveznosti koncesionarja glede sanacije pridobivalnega prostora in odprave posledic rudarskih del. Te obveznosti morajo biti izpolnjene do izteka koncesijskega obdobja in skladno z veljavnimi rudarskimi projekti ter predpisi. To pomeni, da se zapiranje Premogovnika Velenje ne prepušča prihodnjim odločitvam ali političnim ciklom, temveč se umešča v pravno zavezujoč okvir.
Pomemben element podaljšane koncesije je tudi socialna dimenzija. Po navedbah ministrstva se z njo ustvarjajo pogoji za pravičen prehod zaposlenih in širše regije po zaključku odkopavanja premoga, ki je predviden leta 2033. Koncesija torej presega zgolj energetski vidik in posega na področje regionalnega razvoja, trga dela in socialne stabilnosti Šaleške doline.
V tem smislu je odločitev pragmatična, a ne brez tveganj. Daljša časovnica lahko zmanjša pritisk na hitro iskanje alternativ, kar utegne upočasniti prestrukturiranje regije. Po drugi strani pa odsotnost jasnega in stabilnega pravnega okvira predstavlja še večje tveganje, tako za zaposlene kot za lokalno skupnost. Podaljšana koncesija ponuja predvidljivost, ki je nujna za načrtovanje zapiranja in prehoda.
Hkrati odločitev odpira tudi širše vprašanje usklajevanja nacionalnih energetskih potreb z evropskimi podnebnimi usmeritvami. Koncesija izrecno poudarja prehodno naravo izkoriščanja lignita in njegovo vlogo v sistemskih potrebah države, kar nakazuje, da gre za začasno rešitev, ne za strateški obrat.
