Združene države Amerike od danes tudi uradno niso več del Pariškega sporazuma, osrednjega mednarodnega okvira za omejevanje podnebnih sprememb. Predsednik ZDA Donald Trump je izvršni ukaz o umiku podpisal prejšnji teden, s čimer je dokončno uresničil eno ključnih napovedi iz svoje predsedniške kampanje. Gre že za drugi ameriški izstop iz sporazuma v zadnjem desetletju, potem ko je ZDA po prvem Trumpovem mandatu leta 2021 k sporazumu znova priključil Joe Biden.
Ameriški umik pomeni več kot zgolj simbolno potezo. ZDA so drugi največji onesnaževalec s toplogrednimi plini na svetu, takoj za Kitajsko, zato njihova odločitev neposredno slabi globalna prizadevanja za omejitev segrevanja planeta. Hkrati pa odpira vprašanje verodostojnosti mednarodnih zavez v času, ko znanstveni podatki kažejo, da se svet nevarno približuje točkam, po katerih bodo podnebne spremembe težko obvladljive.
Umik v trenutku, ko se krivulje lomijo
Časovna umestitev odločitve je še posebej pomenljiva. Le nekaj tednov pred Trumpovim podpisom izvršnega ukaza so znanstveniki leto 2024 razglasili za najtoplejše leto v zgodovini meritev, v katerem je povprečna globalna temperatura prvič za več kot 1,5 stopinje Celzija presegla predindustrijsko raven. Prav ta prag predstavlja osrednji cilj pariškega sporazuma. Ne kot politični kompromis, temveč kot znanstveno opredeljeno mejo relativno obvladljivih tveganj.
Hkrati so se ZDA že v letu 2025 v veliki meri umaknile iz podnebne diplomacije. Novembra lani niso sodelovale na podnebni konferenci Združenih narodov COP30 v brazilskem Belému, kar je bil jasen signal, da se Washington umika iz aktivne vloge v globalnem podnebnem upravljanju.
Finančna vrzel in breme za revnejše države
Ena najbolj neposrednih posledic ameriškega izstopa je finančna. ZDA z umikom niso več zavezane prispevati k mednarodnim mehanizmom financiranja blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. To pomeni manj sredstev za revnejše države, ki so najmanj prispevale k segrevanju planeta, a so hkrati med najbolj izpostavljenimi njegovim posledicam, od suš in poplav do prehranske negotovosti.
V praksi to pomeni večji pritisk na Evropsko unijo in druge razvite države, da zapolnijo nastalo vrzel. Hkrati pa se krepi skepticizem držav v razvoju glede pravičnosti globalnega podnebnega režima, saj ena ključnih gospodarskih in vojaških sil preprosto odstopa od skupnih pravil.
Notranjepolitična valuta
Trumpova odločitev ni presenetljiva, je pa razkrivajoča. Podnebna politika je znova postala talec ameriških notranjepolitičnih obračunov, v katerih dolgoročni globalni interesi podležejo kratkoročnim političnim kalkulacijam. Pariški sporazum ni pravno zavezujoč v klasičnem smislu, a temelji na zaupanju, predvidljivosti in postopnem zaostrovanju nacionalnih ciljev. Ameriški izstop to logiko spodkopava.
S tem ZDA pošiljajo svetu jasno sporočilo, da so v obdobju podnebne krize pripravljene postaviti nacionalne politične prioritete pred globalno stabilnost. To ne vpliva le na izpuste, temveč tudi na tehnološki razvoj, investicije v čiste tehnologije in dolgoročno konkurenčnost ameriškega gospodarstva.
Združeni narodi na podlagi trenutnih podnebnih politik ocenjujejo, da se bo svet do konca stoletja segrel za približno 2,8 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven. Ameriški umik iz pariškega sporazuma to projekcijo dodatno otežuje, saj zmanjšuje možnost usklajenega globalnega odziva.
Preberite več:
Ironija odločitve, da se ZDA se umikajo prav v trenutku, ko postaja jasno, da bo doseganje podnebnih ciljev zahtevalo več sodelovanja, več investicij in več politične poguma (ne manj), je očitna. Pariški sporazum brez ZDA sicer formalno ostaja v veljavi, a brez ene ključnih svetovnih sil postaja manj učinkovit, bolj fragmentiran in bistveno bolj tvegan za prihodnost planeta.
