Polovica zaposlenih se vozi na delo, kar je pozabljen strošek slovenskega gospodarstva

Vsak drugi zaposleni v Sloveniji ne dela v občini, kjer živi. Po zadnjih podatkih državnega statističnega urada je bilo v letu 2025 kar 511.800 delovno aktivnih oseb medobčinskih migrantov, kar kaže na to, da je mobilnost delovne sile postala osnovni mehanizem delovanja trga dela. Na prvi pogled gre za statistiko, ki potrjuje fleksibilnost in povezanost države, v resnici pa razkriva precej bolj kompleksno sliko, ki ima neposredne posledice za podjetja, produktivnost in stroške poslovanja.

Slovenija se vse bolj centralizira okoli Ljubljane in nekaj večjih zaposlitvenih središč, medtem ko večji del države ostaja izrazito bivalni prostor. Podjetja ne tekmujejo več samo za kadre, ampak tudi za njihovo mobilnost, čas in logistiko, kar postaja vse pomembnejši, a pogosto spregledan strošek.

Sistem dnevnih migracij

Delež zaposlenih, ki delajo v svoji občini, se že desetletje zmanjšuje, kar pomeni, da se trg dela vse bolj oddaljuje od lokalnih okolij. Podjetja so zato prisiljena iskati kadre širše, pogosto iz drugih regij, kar povečuje odvisnost od infrastrukture in mobilnosti.

Najbolj izrazit primer je Ljubljana, kamor dnevno prihaja skoraj 142.400 ljudi, kar je več kot petkrat več, kot jih iz nje odhaja. Skupni migracijski tok v in iz prestolnice presega 168.000 ljudi, kar jo postavlja v vlogo osrednjega zaposlitvenega vozlišča države.

Centralizacijo podjetja že čutijo

Osrednjeslovenska regija je edina v državi, ki ima več delovnih mest kot delovno aktivnih prebivalcev, in sicer za približno 83.000. Regija sistemsko “uvaža” delovno silo iz drugih delov države, kar povečuje pritisk na promet, infrastrukturo in delovni čas zaposlenih.

Občine, kot je Trzin, so ekstremni primeri koncentracije delovnih mest. Kljub majhnosti imajo večkratnik delovnih mest glede na število prebivalcev, njihovo gospodarstvo pa praktično temelji na dnevnih migrantih.

Skriti strošek za podjetja

Za podjetja ta mobilnost pomeni bistveno več kot le vprašanje dostopnosti kadra. Daljše razdalje pomenijo več zamud, več bolniških odsotnosti, večjo fluktuacijo zaposlenih in večji pritisk na plače. Če zaposleni vsak dan izgubi uro ali dve na poti, to neposredno vpliva na njegovo produktivnost in dolgoročno tudi na zadovoljstvo.

Podjetja v praksi ta strošek pogosto kompenzirajo z višjimi plačami ali fleksibilnimi oblikami dela, vendar to pomeni dodatno finančno obremenitev. Hkrati se povečuje pomen dela na daljavo, ki postaja eden ključnih načinov za zmanjševanje teh pritiskov.

Trg dela se oddaljuje od regij

Poseben signal daje tudi upad števila čezmejnih delovnih migrantov, ki se je drugo leto zapored zmanjšalo. Konec leta 2025 jih je bilo približno 6.300, največ iz Hrvaške. To pomeni, da Slovenija kot delovna destinacija za tujce izgublja privlačnost, hkrati pa postaja vse bolj odvisna od notranjih migracij.

To ustvarja dodatni pritisk na regije, kjer primanjkuje delovnih mest, saj se prebivalstvo še bolj navezuje na zaposlitvena središča, namesto da bi se delovna mesta razpršila.

Podatki o delovnih migracijah niso zgolj prometna statistika, ampak eden ključnih kazalnikov učinkovitosti gospodarstva. Države z bolj enakomerno razporejenimi delovnimi mesti praviloma dosegajo višjo produktivnost, saj zaposleni porabijo manj časa za logistiko in več za delo.

Slovenija pa se očitno premika v nasprotno smer. Več mobilnosti sicer pomeni več fleksibilnosti, vendar tudi več “skritih stroškov” v raznih oblikah, ki jih podjetja nosijo vsak dan, ne da bi jih imela jasno izračunane.