Odločitev informacijskega pooblaščenca, da mora ministrstvo za okolje, podnebje in energijo razkriti dokumente o letnem nadomestilu za izvajanje gospodarske javne službe v Termoelektrarni Šoštanj (Teš), odpira neprijetno vprašanje. Zakaj je bilo treba sploh poseči po pritožbenem postopku, če gre za porabo javnih sredstev?
Ministrstvo je zahtevo PIC (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja) sprva v celoti zavrnilo. Sklicevalo se je na poslovno skrivnost, ki jo je uveljavljal Teš. Informacijski pooblaščenec je takšno utemeljitev zavrnil in jasno zapisal, da gre za informacije, ki so absolutno javne, saj so neposredno povezane z izvajanjem javne funkcije in porabo proračunskih sredstev.
Interes javnosti ali interes podjetja?
Gre za dokumente, ki se nanašajo na izhodiščno višino letnega nadomestila in dinamiko mesečnih izplačil za izvajanje gospodarske javne službe. Nadomestilo se izplačuje iz državnega proračuna, zato po presoji pooblaščenca interes javnosti za razkritje teh podatkov prevlada nad interesom podjetja, da jih varuje kot poslovno skrivnost.
Odločitev presega sam primer Teša. Razgalja namreč vzorec, po katerem se informacije o javnem denarju pogosto zapirajo v tehnične in pravne razlage, dokler nekdo, v tem primeru nevladna organizacija, ne vztraja dovolj dolgo, da se vrata vendarle odprejo.
Informacijski pooblaščenec je v obrazložitvi poudaril, da so ti podatki pomembni za kakovostno javno razpravo, saj se nanašajo na porabo javnih sredstev, pravični prehod, opuščanje rabe premoga ter z njimi povezane ekonomske, okoljske in zdravstvene posledice. Prav v tem kontekstu ima primer posebno težo.
Teš je eden osrednjih simbolov slovenske energetske in industrijske preteklosti, hkrati pa tudi eden najbolj občutljivih primerov prehoda v nizkoogljično družbo. Razprave o zapiranju premogovnih kapacitet, nadomestnih virih energije in socialnih posledicah so stalnica političnega prostora. A brez jasnih in javno dostopnih podatkov o tem, koliko država še vedno namenja za ohranjanje obstoječega sistema, ostaja ta razprava nujno nepopolna.
Posebej zgovorna je ugotovitev pooblaščenca, da nevladna organizacija z zahtevo po razkritju teh informacij opravlja vlogo “javnega čuvaja”. Gre za vlogo, ki jo praviloma pripisujemo medijem, v širšem smislu pa celotni javnosti. Dejstvo, da je bilo treba pravico do obveščenosti uveljavljati prek pritožbe, postavlja pod vprašaj, kako resno država jemlje načelo transparentnosti pri porabi javnega denarja.
Ministrstvo bo zdaj moralo razkriti zahtevane podatke. Kolikšni bodo zneski letnega nadomestila in kako se razporejajo skozi leto, bo šele razvidno. A že sama pot do teh informacij je razkrila, da se transparentnost v praksi pogosto ne zgodi sama od sebe.
Preberite več:
Primer Teša tako ni le tehnično vprašanje dostopa do dokumentov, temveč ogledalo odnosa države do javnega nadzora nad porabo sredstev v času, ko so energetska politika, pravični prehod in javne finance med najbolj občutljivimi temami.
