Rafinerija za 95 odstotkov berlinskega goriva ogrožena zaradi sankcij proti Rosneftu

Photo by Tom Fisk: https://www.pexels.com/photo/oil-refinery-at-night-10407689/

Direktor rafinerije PCK v Schwedtu Ralf Schairer je sredi februarja priznal, da ga negotovost zaradi ameriških sankcij obremenjuje bolj kot karkoli v zadnjih treh letih. Ni pretiraval. Obrat, ki zaposluje 1.200 ljudi in pokriva 95 odstotkov potreb Berlina in Brandenburga po bencinu, dizlu, kerozinu in kurilnem olju, se sooča z dvema kritičnima rokoma v naslednjih dveh mesecih. Za nobenega Berlin nima dokončne rešitve.

Ruski državni naftni koncern Rosneft prek nemških hčerinskih družb drži 54-odstotni delež v PCK. Preostalih 37,5 odstotka pripada Shellu, 8,3 odstotka pa italijanskemu Eniju. Po ruskem napadu na Ukrajino februarja 2022 je zvezna vlada Rosneftove deleže postavila pod skrbništvo Zvezne agencije za omrežja in od takrat to ureditev podaljšuje vsakih šest mesecev. Trenutno skrbništvo poteče 10. marca. Za ta rok je Berlin sicer pripravil rešitev: po poročanju nemške tiskovne agencije dpa vlada načrtuje prehod na trajno skrbništvo na podlagi zakona o zunanjem gospodarstvu, za kar je že pridobila soglasje Evropske komisije.

Neposrednejša grožnja pa prihaja iz Washingtona. Ameriški urad za finančne sankcije (OFAC) pri finančnem ministrstvu je 29. oktobra 2025 izdal splošno licenco, ki nemške Rosneftove hčerinske družbe začasno izvzema iz sankcij. Po poročanju WirtschaftsWoche ta licenca poteče 29. aprila 2026. Brez podaljšanja bi bila vsaka poslovna transakcija z rafinerijo v nasprotju z ameriškim sankcijskim režimom. Dobavitelji že zdaj zahtevajo dodatna finančna jamstva, dolgoročni projekti pa stojijo.

Zvezna vlada po navedbah Nordkurierja že vodi pogovore z Washingtonom o podaljšanju licence. A Washington pritiska v drugo smer. Kot poroča Frankfurter Allgemeine Zeitung, ameriška stran zahteva, da Rosneft pred morebitnim novim podaljšanjem odproda svoje deleže. Razprodaja bi zadevala tudi dve drugi rafineriji v Nemčiji, v katerih Rosneft drži manjšinske deleže: MiRO v Karlsruheju (24 odstotkov) in Bayernoil na Bavarskem (28,6 odstotka). Skupaj te tri rafinerije po podatkih Rosnefta pokrivajo 12 odstotkov nemških rafinerijskih zmogljivosti.

Kdo bi kupil Rosneftove deleže, ostaja odprto. Pogajanja s katarskim državnim skladom QIA so se leta 2024 razbila zaradi nesoglasij o ceni, kot je poročal Bloomberg. Med morebitnimi kupci se po pisanju FAZ zdaj omenja ameriški Energy Transfer s hčerinsko družbo Sunoco, ki je lani že prevzel nemške naftovode, skladišča in industrijski koncern Tanquid. Strokovnjaki v tem vidijo širši vzorec naraščajočega vpliva ameriških energetskih družb v Nemčiji. Po poročanju Handelsblatta obstaja tudi možnost premoženjske menjave med Berlinom in Moskvo: Rosneftovi nemški deleži za Uniperjevo rusko hčerinsko družbo Unipro, ki jo je Moskva leta 2023 postavila pod državni nadzor.

Vzporedno z lastniškim vprašanjem se je odprla še debata o prihodnosti oskrbe z nafto. Poslanec Bundestaga Christian Görke (Levica) je ta teden opozoril, da utegne Berlin opustiti načrt za posodobitev naftovoda Rostock-Schwedt, za katerega je od leta 2023 predvidenih 400 milijonov evrov državne pomoči. Evropska komisija soglasja za to pomoč še ni izdala, ministrica za gospodarstvo Katherina Reiche pa je napovedala “novo zasnovo za krepitev prihodnosti lokacije”, kar je Görke razumel kot evfemizem za tiho opustitev projekta. Ta naftovod je za PCK ključnega pomena. Po prekinitvi uvoza ruske nafte leta 2023 je rafinerija prešla na dobave prek pristanišč v Rostocku in Gdansku ter po naftovodu Družba iz Kazahstana. Načrtovana posodobitev bi letno zmogljivost naftovoda povečala s sedanjih šest do sedem milijonov ton na devet milijonov ton.

Glede oskrbe je sicer prišla tudi dobra novica. Kazahstanski državni koncern KazMunayGas je jeseni podaljšal pogodbo o dobavi nafte do konca leta 2026 in povečal mesečne količine s 100.000 na 130.000 ton. To je rafineriji, ki zdaj deluje na približno 80 odstotkih zmogljivosti, prineslo nekaj predvidljivosti v sicer kaotičnih razmerah.

PCK ostaja rafinerija brez lastnika, brez dolgoročne oskrbovalne infrastrukture in z dvema rokoma, po katerih se lahko zgodi karkoli. Berlin je tri leta kupoval čas. Washington mu zdaj sporoča, da ga je zmanjkalo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Popularno

Novi broj magazina „Lider.si” donosi brojne ekskluzivne poslovne priče, intervjue i događaje iz regije i svijeta…

Komentarji