Razlika v donosnosti med italijanskimi desetletnimi državnimi obveznicami BTP in nemškimi obveznicami Bund je danes padla pod mejo 60 bazičnih točk, kar se ni zgodilo že od septembra 2008. Po podatkih platforme Mts je razpon dosegel 59 bazičnih točk, medtem ko je na platformi Bloomberg ostal pri 63 točkah. Donosnost italijanskega desetletnega BTP znaša 3,41 odstotka, nemškega Bunda pa 2,82 odstotka.
To je dramatičen preobrat. Konec septembra 2022, tik pred nastopom sedanje italijanske vlade, je razpon znašal 250 bazičnih točk. Še aprila lani je bil pri 130 točkah. Finančni trgi so temeljito spremenili pogled na relativno tveganje obeh držav.
Za krčenje razpona sta odgovorna dva vzporedna procesa. Kot poroča Bloomberg, nemške obveznice izgubljajo status varnega pristana, medtem ko italijanske postajajo privlačnejše. Sprememba ima korenine v zgodovinskem fiskalnem obratu Berlina. Nemški parlament je marca lani sprejel reformo ustavne zavore dolga, ki izvzema obrambne izdatke nad enim odstotkom BDP in vzpostavlja 500-milijardni infrastrukturni sklad. Ta načrt pomeni najobsežnejšo fiskalno širitev od združitve obeh Nemčij.
Po ocenah analitikov Deutsche Bank bi lahko Nemčija do leta 2029 izdala za bilijon evrov dodatnega dolga. Posledica je rast donosnosti Bundov, ki je marca lani v enem tednu poskočila za 43 bazičnih točk, kar predstavlja največji tedenski skok od leta 1990.
Na drugi strani je Italija pridobila zaupanje vlagateljev. Po podatkih Banke Italije so tuji vlagatelji v prvih desetih mesecih lanskega leta neto kupili za 106 milijard evrov italijanskega dolga. Delež tujcev v skupnem državnem dolgu je dosegel 34 odstotkov. Kot pojasnjuje Filippo Taddei, višji evropski ekonomist pri Goldman Sachs, vlagatelji nagrajujejo stabilnost vlade Giorgie Meloni in zavezo k zmanjševanju proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke BDP.
Nekateri ekonomisti napovedujejo nadaljnje krčenje razpona. Po navedbah Il Sole 24 Ore bi lahko razlika med BTP in Bundom letos padla celo na 50 bazičnih točk. Daniele Bivona, upravljalec portfeljev pri AcomeA, ocenjuje, da “trenutni razpon okoli 70 bazičnih točk ni utemeljen s temeljnimi kazalniki, kot so šibka potencialna rast, omejeni fiskalni manevrski prostor in nezanemarljivo geopolitično tveganje”. Po njegovih besedah tokove kapitala poganjajo prerazporejanja v portfeljih velikih institucionalnih vlagateljev, ne pa izboljšanje kreditne sposobnosti Italije.
Podobna dinamika se odvija pri španskih obveznicah, katerih razpon glede na Bund je približno 20 bazičnih točk nižji od italijanskega. Po napovedih nekaterih ekonomistov bi lahko španski razpon letos padel na 30 do 40 bazičnih točk.
Nižji razpon prinaša konkretne prihranke za italijansko državno blagajno. Po ocenah ministrstva za finance vsako znižanje za deset bazičnih točk na srednji rok pomeni okoli tri milijarde evrov manj obresti. Glede na leto 2022 se je razpon znižal za več kot 120 bazičnih točk, kar občutno razbremenjuje proračun.
Ekonomist Andrea Ropa opozarja, da krčenje razpona ne pomeni strukturne rešitve težav italijanskega gospodarstva. Javni dolg ostaja nad 3.000 milijardami evrov oziroma okoli 135 odstotkov BDP in predstavlja glavno točko ranljivosti države. Nižji stroški zadolževanja so posledica dveh dejavnikov: Nemčija izgublja osrednji položaj evropskega gospodarskega motorja, Italija pa pod sedanjo vlado krepi svojo kredibilnost.
2 Odgovora
Torej, če poenostavim: Nemčija se zadolžuje kot nora, Italija pa dela reda. Kdo bi si mislil.
Bilijon evrov dolga do 2029. To je šele začetek razpada nemškega modela, ki smo ga desetletja imeli za vzor.