Evropska unija je največja proizvajalka, izvoznica in porabnica oljčnega olja na svetu. Prav zato ima ugled evropskega oljčnega olja, še posebej ekstra deviškega, pomembno gospodarsko težo, hkrati pa močno vpliva na zaupanje potrošnikov. Toda najnovejše poročilo Evropskega računskega sodišča opozarja, da sistem nadzora nad kakovostjo, varnostjo in sledljivostjo oljčnega olja v EU ni tako trden, kot bi moral biti.
Revizorji ugotavljajo, da so pravila sicer obsežna in podrobna, a jih države članice ne izvajajo dosledno. Zaradi tega nastajajo vrzeli, ki lahko ogrozijo tako zaščito potrošnikov kot tudi ugled evropskega oljčnega olja na globalnem trgu.
Stroga pravila, a neenotna praksa
Oljčno olje je v EU eden najbolj reguliranih prehranskih proizvodov. Preden pride na trg, mora izpolnjevati natančno določene zahteve glede označevanja, kakovostne kategorije, kemijske sestave in varnosti hrane. Za izvajanje nadzora pa so odgovorne države članice.
Revizorji so preverjali, ali ti nacionalni nadzorni sistemi dejansko zagotavljajo, da je oljčno olje, ki se prodaja v EU, pristno, varno in sledljivo. Pregledali so tako pravni okvir kot njegovo izvajanje v obdobju med letoma 2018 in 2023, s poudarkom na Belgiji, Grčiji, Italiji in Španiji. Zadnje tri države skupaj proizvedejo približno 91 odstotkov vsega oljčnega olja v EU.
Ugotovitve so jasne. Pravila so solidna, vendar njihovo izvajanje pogosto ni celovito.
Preverjanja niso vedno popolna
Čeprav zakonodaja EU določa minimalne zahteve za preverjanje označevanja, kategorije oljčnega olja in vsebnosti pesticidov, revizorji ugotavljajo, da nekatera preverjanja skladnosti niso bila izvedena v celoti. Del trga je bil v posameznih primerih izključen iz nadzorov na podlagi ocene tveganja, vendar te odločitve niso bile vedno ustrezno dokumentirane.
Takšen pristop po oceni revizorjev ustvarja sistemske vrzeli, ki lahko vplivajo na kakovost proizvoda in dolgoročno tudi na zaupanje potrošnikov. Posebej problematično je, da ni enotnih smernic, kdaj in kako naj se preverjajo vidiki sledljivosti, kar vodi v različne nacionalne prakse.
Težave pri sledljivosti
Sledenje oljčnemu olju po dobavni verigi je v EU neenotno. V državah, kot sta Španija in Italija, spremljajo poreklo oljk in oljčnega olja v vseh fazah proizvodnje in distribucije, pogosto tudi z uporabo elektronskih evidenc, ki zmanjšujejo tveganje goljufij.
Drugod pa so sistemi manj razviti. Revizorji opozarjajo, da je še posebej zahtevno slediti oljčnemu olju, ki prečka meje, saj gre bodisi za mešanice olj iz več držav članic bodisi za kombinacijo oljčnega olja iz EU in tretjih držav. Pravna pravila glede mešanja olj različnih letin ali kategorij niso dovolj jasna, kar odpira prostor za različne interpretacije in prakse.
Ena bolj zaskrbljujočih ugotovitev poročila se nanaša na nadzor nad oljčnim oljem iz tretjih držav. Revizorji so ugotovili, da preverjanja vsebnosti pesticidov in drugih onesnaževal pri uvoženem oljčnem olju v nekaterih državah članicah sploh niso izvajali ali pa so bila zgolj občasna.
To pomeni, da so standardi nadzora znotraj EU strožji kot pri delu uvoženih proizvodov, kar lahko izkrivlja konkurenco in hkrati povečuje tveganja za potrošnike.
Omejen pregled Evropske komisije
Po oceni revizorjev ima Evropska komisija le delni pregled nad delovanjem nacionalnih kontrolnih sistemov. Letna poročila in redni sestanki z državami članicami ne zagotavljajo celovite izmenjave informacij, zato komisija težko spremlja, ali so nadzori res učinkoviti.
V Bruslju so se na poročilo odzvali z oceno, da ugotovitve ponujajo poglobljen vpogled v dejansko izvajanje zakonodaje in jasno kažejo področja, kjer so potrebne izboljšave. Komisija napoveduje okrepitev nadzora nad nacionalnimi sistemi ter pripravo podrobnejših smernic, s katerimi bi odpravili ugotovljene pomanjkljivosti.
Kot poudarjajo revizorji, izboljšave niso pomembne le z vidika varnosti hrane. Gre tudi za zaščito ugleda evropskega oljčnega olja, ki je ena ključnih konkurenčnih prednosti EU na globalnem trgu.
Preberite več:
Če sistem nadzora ne bo enoten, pregleden in dosleden, lahko to dolgoročno oslabi zaupanje potrošnikov in s tem tudi položaj evropskih proizvajalcev v svetu, kjer je konkurenca vse ostrejša.
