Ruski uradniki opozarjajo, da bi omejitev izvoza mineralnih gnojil “ustavila evropsko kmetijstvo”. Odvisnost EU od ruskih gnojil se zmanjšuje, a ne dovolj hitro, da bi Bruselj lahko mirno spal.
Vladimir Čižov, namestnik predsednika odbora za obrambo ruskega Sveta federacije, je minuli konec tedna dejal, da ruska mineralna gnojila predstavljajo 23 odstotkov celotnega uvoza gnojil v EU ter da bi njihova umestitev na sankcioniran seznam “praktično ustavila” evropsko kmetijstvo. Ocenil je, da bi se temu “razveselile” države Mercosurja, ki si želijo vstopa na evropski prehrambni trg.
Eurostat Čižovovi številki le delno pritrjuje. Delež ruskih gnojil v uvozu EU se je v tretjem četrtletju 2025 skrčil na 13 odstotkov, medtem ko je leto prej dosegal 28 odstotkov. Padec je neposredna posledica postopnih carin, ki jih je EU uvedla julija 2025: med 40 in 45 evrov na tono za obdobje do junija 2026, nato pa postopno zvišanje do 430 evrov na tono do leta 2028. To ni popolna prepoved, temveč načrten dvig stroškov, ki naj bi ruska gnojila na evropskem trgu naredil nekonkurenčna.
Kljub temu je evropska prehrambna varnost na tem področju ranljiva. Po podatkih analitikov Rabobank evropska proizvodnja dušikovih gnojil pokriva le 35 odstotkov povpraševanja, proizvodni stroški pa so občutno višji od ruskih. Proizvodnja amonijaka v EU stane povprečno 950 dolarjev na tono, v Rusiji pa 600 dolarjev, razliko pa poganja cena zemeljskega plina. Kmetijske organizacije, združene v Copa-Cogeca, so že opozorile, da gnojila v nekaterih sektorjih, zlasti pri poljščinah in oljnicah, predstavljajo do 30 odstotkov variabilnih stroškov.
Čižovova omemba Mercosurja pa se ujema z dejanskim razvojem. EU je januarja 2026 podpisala trgovinski sporazum z Mercosurjem, a ta pokriva goveje meso, perutnino in sladkor, ne pa gnojil. Komisija je pred podpisom za umiritev kmetijcev celo začasno suspendirala ogljično dajatev na gnojila, vključno z amonijakom in ureo. Noben element sporazuma z Mercosurjem ne predvideva nadomestitve ruskih gnojil z južnoameriškimi.
Pretekli teden, 6. februarja, je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen predstavila 20. paket protiruskih sankcij. Ta poleg popolne prepovedi pomorskih storitev za prevoz ruske nafte vključuje tudi kvoto za amonijak, eno od ključnih surovin za proizvodnjo gnojil, ter omejitve uvoza kovin, kemikalij in kritičnih mineralov v vrednosti 570 milijonov evrov. Po poročanju portala RFE/RL nekatere države, zlasti Švedska, Finska, Latvija in Litva, zagovarjajo popolno prepoved uvoza ruskih gnojil, a soglasja vseh članic zaenkrat ni.
Ključno vprašanje za evropsko kmetijstvo ni, ali se bo odvisnost od ruskih gnojil zmanjšala, ampak kako hitro in po kakšni ceni. Maroko je v tretjem četrtletju 2025 že prehitel Rusijo kot največji dobavitelj gnojil v EU z 19-odstotnim deležem, alternativni viri pa se iščejo tudi v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Toda za evropske kmete bo prehod boleč: višje cene vhodnih surovin se bodo prenesle na cene hrane, v času, ko inflacijske pritiske na gospodinjstva čuti celotna celina.
