Sedem držav, sedem odgovorov na iranski energetski šok in Bruselj z opozorilom, da znižanje DDV na gorivo ni zakonito

Evropska komisija je v zadnjem tednu marca poslala uradna pisma Madridu in Varšavi. Vsebina je bila enoznačna: direktiva o DDV ne dopušča znižanih stopenj na gorivo. Španija je davek na dodano vrednost na vse energente znižala z 21 na deset odstotkov, Poljska s 23 na osem. Oba ukrepa je Bruselj označil za nezdružljiva s pravili notranjega trga. Za zdaj se je Komisija zadržala pred formalnim postopkom za ugotavljanje kršitev, a je v pismih dala vedeti, da ga bo sprožila, če vladi ukrepov ne prilagodita.

Od konca februarja, ko so ameriški in izraelski napadi na Iran sprožili zaprtje Hormuške ožine, prek katere teče petina svetovnih tokov nafte in plina, so se evropske vlade odzvale z mozaikom ukrepov, ki sega od davčnih olajšav prek prostovoljnih zamrznitev cen do racioniranja. Povprečna cena dizla v EU je do konca marca dosegla dva evra na liter, bencina 1,79 evra, cena nafte Brent pa je s predkriznih 60 dolarjev za sod poskočila nad 100.

Slovenija je postala prva in za zdaj edina članica EU, ki je uvedla racioniranje goriva. Od 22. marca zasebni vozniki lahko kupijo največ 50 litrov na dan, podjetja in kmetje 200. Premier Robert Golob je zagotovil, da so skladišča polna, da pa distribucijska veriga ne zmore pritiska, ki ga ustvarjata skokovito povpraševanje in t. i. gorivni turizem iz Avstrije. Tam liter dizla stane blizu dveh evrov, v Sloveniji pa vladna kapica drži ceno pri 1,53 evra. Za pomoč pri distribuciji je vlada aktivirala vojsko, odredila preiskavo proti Petrolu, največjemu domačemu distributerju, in napovedala revizijo logistike po 16. marcu. Črpalke madžarskega MOL-a so že pred vladnim ukrepom same uvedle 30-litrsko omejitev.

Španski pristop je bil drugačen in dražji. Po poročanju AFP je vlada Pedra Sáncheza 25. marca sprejela paket 80 ukrepov v vrednosti pet milijard evrov, ki velja do konca junija. Poleg znižanja DDV na gorivo je zamrznila cene butana, znižala trošarine na goriva na minimum, ki ga dopušča EU, in uvedla davčne olajšave za prevoznike. Madrid vztraja, da gre za začasen odziv na izjemne razmere, in da s Komisijo vodi konstruktiven dialog. A Bruselj je v pismu opozoril, da začasnost ukrepa ne spremeni pravne ocene. Trošarine je dovoljeno znižati, DDV pa ne, ne glede na okoliščine.

Poljska je sprejela najobsežnejši paket. Varšava je DDV na gorivo znižala s 23 na osem odstotkov, trošarine spustila na EU minimum, uvedla dnevno cenovno kapico na podlagi veleprodajnih cen in napovedala t. i. windfall tax na izredne dobičke naftnih družb. Po izračunih finančnega ministra Andrzeja Domańskega ukrepi državo stanejo 370 milijonov evrov na mesec. Zakon je parlament sprejel brez glasu proti, podpisal pa ga je tudi opozicijsko usmerjen predsednik Karol Nawrocki.

Preostale velike članice so posegle po manj radikalnih orodjih. Portugalska je znižala trošarino na dizel za 3,55 centa na liter in napovedala vračilo presežnega DDV, ki ga ustvarja dvig cen. V Franciji ni posredovala vlada, temveč podjetje: TotalEnergies je prostovoljno zamrznilo cene bencina in dizla do konca meseca. Italija je po poročanju Reutersa aktivirala 20-dnevni paket, v katerem namerava presežni DDV od višjih cen goriva preusmeriti v pomoč potrošnikom, obenem pa je napovedala sankcije za podjetja, ki izkoriščajo krizo za napihovanje marž. Na štirih severnoitalijanskih letališčih, v Bologni, Milanu, Trevisu in Benetkah, so že uvedli omejitve pri točenju kerozina. Avstrija je znižala trošarine in omejila maržo trgovcev z gorivom, Nemčija pa razpravlja o predlogu, ki bi trgovcem dovoljeval spremembo cen le enkrat dnevno.

Na ravni EU so finančni ministri Španije, Nemčije, Italije, Portugalske in Avstrije v skupnem pismu Komisiji zahtevali uvedbo skupnega evropskega davka na izredne dobičke energetskih podjetij. Koordinacijska skupina za nafto, ki se je sestala v torek, je po poročanju agencij ocenila, da neposrednega tveganja za oskrbo z nafto v aprilu zaenkrat ni, a da bo ocena odvisna od trajanja in širjenja konflikta.

Plinski trg je v še slabšem položaju od naftnega. Po podatkih bruseljskega inštituta Bruegel so evropske zaloge plina v začetku aprila padle na 28 odstotkov zmogljivosti, občutno pod 60 odstotkov ob istem času lani in 77 leta 2024. Nemška skladišča so na 30 odstotkih, francoska na 29, nizozemska na 23. Regulacija EU zahteva, da države do decembra dosežejo 90 odstotkov polnosti, za kar bo treba čez poletje v skladišča vtisniti okrog 50 milijard kubičnih metrov plina. Cena na nizozemskem vozlišču TTF je marca nihala med 43 in 62 evri na megavatno uro, sredi meseca dosegla triletni vrh pri 63,77 evra, v aprilu pa se giblje okrog 50 evrov. Mednarodna agencija za energijo je sicer sprostila 400 milijonov sodov nafte iz strateških rezerv, kar je za zdaj umirilo naftni trg, plinski pa ostaja napet. Slovenija nima lastnih plinskih skladišč in je v celoti odvisna od uvoza, kar jo v primeru podaljšanja krize postavlja v ranljivejši položaj od večine članic. Allianz Research v poročilu The Fog of War z 31. marca v bazičnem scenariju predvideva umiritev cen nafte na 78 dolarjev za sod do konca leta, a v pesimističnem, ki mu pripisuje 35-odstotno verjetnost, zaprtje ožine za več kot tri mesece in tehnično recesijo v evroobmočju.

Slovenija ima med vsemi omenjenimi državami najstrožji režim posredovanja. Cenovna kapica na gorivo ščiti potrošnike in prevoznike, a ustvarja cenovno vrzel s sosednjimi trgi, ki vabi gorivni turizem in obremenjuje distribucijo. Racioniranje te posledice blaži, obenem pa postavlja slovensko gospodarstvo v položaj, ki ga v EU doslej ni izkusila nobena druga članica. Vprašanje ni več, ali so ukrepi upravičeni, temveč koliko časa jih je mogoče vzdrževati, preden postanejo dražji od problema, ki ga rešujejo.