Wael Sawan, izvršni direktor naftnega velikana Shell, je v torek na konferenci CERAWeek v Houstonu izjavil, da bo Evropa že aprila čutila enake motnje v oskrbi z gorivom, kakršne Azija trpi od začetka konflikta z Iranom. Oskrba z letalskim gorivom je že prizadeta, na vrsti je dizel, nato pa bencin, ko se bo na severni polobli začela poletna sezona in z njo večje povpraševanje. Shell po Sawanovih besedah že sodeluje z vladami pri pripravi ukrepov za omejevanje porabe, upravljanje zalog in polnjenje skladišč. “Južna Azija je udar čutila prva. Nato se je premaknil na jugovzhodno in severovzhodno Azijo, z aprilom pa vse bolj tudi na Evropo,” je dejal na konferenci, ki jo organizira S&P Global. Enako zaskrbljenost je na istem odru izrazila nemška gospodarska ministrica Katherina Reiche, ki je opozorila, da bi pomanjkanje energije v Evropi lahko nastopilo že konec aprila ali maja.
Razsežnost motenj je v Canberri pred novinarji pojasnil Fatih Birol, direktor Mednarodne agencije za energijo. V vsakem od obeh naftnih šokov leta 1973 in 1979 je svet izgubil po približno pet milijonov sodov dnevno, kar je vsakič sprožilo globalna gospodarska nazadovanja. “Zgolj do danes izgubljamo 11 milijonov sodov dnevno, torej več kot dva velika naftna šoka skupaj,” je povedal Birol. Plinska kriza je po njegovi oceni hujša od posledic ruske invazije na Ukrajino leta 2022, ko je bila Evropa odrezana od večinskih dobav ruskega plina. IEA je v zadnjih tednih že koordinirala sproščanje strateških zalog nafte med članicami, a kot je na panelu CERAWeek priznal japonski viceminister za mednarodne zadeve Takehiko Matsuo, to ne zadostuje za pokritje vrzeli. Japonska ima v skladiščih le še za približno tri tedne zalog plina.
CERAWeek, ki velja za najpomembnejši letni dogodek energetske industrije in letos zbira več kot 10.000 udeležencev iz 89 držav, je potekal v vzdušju, ki je bilo daleč od običajnega optimizma. Marcel van Poecke, vodja energetskih naložb pri Carlyle Group, je ocenil, da industrija nikoli ni bila v takšni krizi s tako daljnosežnimi posledicami. Chevronov izvršni direktor Mike Wirth je opozoril, da terminski trg cen nafte še ne vračunava polnega obsega motenj v oskrbi, in primerjavo potegnil z energetsko krizo ob ruski invaziji na Ukrajino leta 2022, ko je bil fizični trg občutno pred terminskim. Nekdanji ameriški obrambni minister in general v pokoju Jim Mattis se je omejil na pripombo, da so v “težkem položaju”. Bolj zgovorna od besed prisotnih je bila odsotnost tistih, ki so neposredno prizadeti. Izvršni direktor Saudi Aramca Amin Nasser, ki je bil več kot desetletje eden od osrednjih govornikov konference, je tokrat ostal v Rijadu. Direktor ADNOC-a Sultan al Jaber se je udeležil le virtualno, direktor kuvajtske naftne družbe šejk Navaf al Sabah pa po videozvezi. Neimenovani analitik je za Arabian Gulf Business Intelligence odsotnost zalivskih voditeljev označil kot “pogovor o Zalivu brez Zaliva v prostoru”.
QatarEnergy je v torek razglasil višjo silo na pogodbah o dobavi utekočinjenega zemeljskega plina z Belgijo, Kitajsko, Italijo in Južno Korejo. Iranski napad z dronom na obrat Ras Laffan je po navedbah direktorja katarske državne energetske družbe uničil 17 odstotkov izvoznih kapacitet katarskega UZP, popravilo pa bi lahko trajalo do pet let. Potencialna letna izguba za Katar znaša 20 milijard dolarjev. Anatol Feygin, podpredsednik ameriške družbe za UZP Cheniere, je prekinitev dobav opisal kot “giljotinsko vprašanje” za azijske uvoznike, ki so od katarskega plina odvisni bolj kot kateri koli drugi. Katar zagotavlja približno petino globalne ponudbe UZP, skoraj 80 odstotkov plina, ki gre skozi Hormuško ožino, pa je namenjenih azijskim trgom.
Upanje, da bi vrzel zapolnili ameriški proizvajalci, so govorniški nastopi v Houstonu hitro razblinili. Ryan Lance, izvršni direktor ConocoPhillipsa, je pojasnil, da ameriška proizvodnja ne more občutno narasti pred letom 2027, ne glede na cene, saj proizvajalci izvajajo investicijske načrte, ki so jih zastavili v začetku leta, in jih ne morejo prilagoditi na hitro. Matt Schatzman, direktor družbe NextDecade, je priznal, da so ameriški obrati za utekočinjenje plina že na polni zmogljivosti. “Nič od tega ne bo rešeno čez noč. To je slaba situacija. Ali mislite, da ne bi šli hitreje, če bi lahko?” je dodal. Savdska Arabija sicer usmerja del izvoza skozi pristanišče Janbu na Rdečem morju in ga je v zadnjem tednu povečala na skoraj štiri milijone sodov dnevno. A skupna kapaciteta vseh alternativnih poti znaša manj kot 45 odstotkov običajnega pretoka skozi Hormuško ožino.
Zaprtje ožine že posega tudi v dobavne verige plastike in gnojil. Analitik Joseph Webster in analitičarka Kate Burnett sta za washingtonski Atlantic Council opozorila, da skozi ožino običajno potuje približno 30 odstotkov globalne trgovine z gnojili na osnovi amonijaka, prekinitev pa ogroža oskrbo tik pred spomladansko setveno sezono. Južnokorejski petrokemični proizvajalci so že prepolovili proizvodnjo, japonska petrokemija pa 42 odstotkov surovin dobiva z Bližnjega vzhoda. Kitajska, ki je svojo petrokemično industrijo v preteklih letih v veliki meri prestavila na premog, bi iz krize po oceni Atlantic Councila lahko izšla okrepljena, s povečano težo v globalnih dobavnih verigah plastike.
Dan Yergin, predsednik konference CERAWeek in pulitzerjevski zgodovinar energetike, je za Reuters dejal, da gre za “vojno, ki se je pripravljala skoraj pol stoletja, in skrbi glede Zaliva so bile prisotne pol stoletja. A zdaj se to dogaja.” Tudi če bi diplomatska prizadevanja obrodila sadove v prihodnjih tednih, ostajajo posledice za energetsko infrastrukturo dolgoročne. Popravilo katarskih obratov za UZP je petletni projekt. Iraški proizvajalci nafte zapirajo največja naftna polja, ker nimajo kam izvažati. Škoda na energetski infrastrukturi po oceni IEA presega vse, kar je agencija v regiji zabeležila od sedemdesetih let. Konferenca v Houstonu, ki je bila letos zamišljena pod geslom “Konvergenca in tekmovanje”, se je v resnici ukvarjala le z enim vprašanjem: kako dolgo svetovno gospodarstvo prenese izgubo petine globalne oskrbe z nafto in plinom.
