Medtem ko evropske vlade tekmujejo, katera bo več denarja namenila subvencijam za industrijo, je Slovenija med letoma 2014 in 2019 porabo za državne pomoči znižala za 17 odstotkov. To jo po podatkih Evropske komisije uvršča med peščico članic, ki so šle v nasprotno smer od preostale Unije. Slovenija industrijske politike vodi drugače od večine – ne toliko s subvencijami, kolikor z neposrednim lastništvom. Po poročilu ameriškega State Departmenta Slovenski državni holding (SDH) upravlja deleže v infrastrukturnih, bančnih, zavarovalniških, energetskih in telekomunikacijskih podjetjih. OECD je leta 2020 ocenil, da je bilo 37 podjetij s skupno vrednostjo 12,5 milijarde dolarjev in 47.000 zaposlenimi v večinski državni lasti. Privatizacija poteka počasi.
Globalno pa se industrijska politika vrača z vso silo, ugotavlja Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) v letnem poročilu Navigating Industrial Policy. Osem od desetih industrijskih politik na svetu diskriminira tuje interese, večina zasleduje več ciljev obenem, le manjšina ima rok trajanja. “Industrijske politike so nazaj z vso silo,” je ob objavi povedala glavna ekonomistka EBRD Beata Javorcik za bne IntelliNews. “Nazaj so v razvitih gospodarstvih in vse bolj prisotne v revnejših državah, tudi v naših državah delovanja.” Med slednje sodijo vse nekdanje jugoslovanske republike in ostale države jugovzhodne Evrope.
| INDUSTRIJSKE POLITIKE NA SVETU V ŠTEVILKAH | |
|---|---|
| Ugotovitev | Podatek |
| Delež politik, ki diskriminira tuje interese | 80-90 % |
| Delež politik v ZDA in Kanadi, ki ciljajo posamezna podjetja | nad 80 % |
| Globalna poraba za subvencije, primerljiva z izdatki za | izobraževanje (3,7 % BDP) |
| Posebne ekonomske cone v državah EBRD do leta 2020 | več kot 1.100 |
| Najpogostejši cilj industrijskih politik | gospodarska rast |
| Delež politik z rokom trajanja (sunset clause) | manjšina |
| Lider.si Vir: EBRD Transition Report 2024-25, Navigating Industrial Policy | |
Poraba za subvencije in spodbude je po obsegu primerljiva z vlaganji v izobraževanje, ki v povprečju znašajo 3,7 odstotka BDP. Ameriški zakon o zmanjšanju inflacije (IRA) iz leta 2022 je sprožil verižno reakcijo – Kanada je odgovorila z lastno industrijsko strategijo, Južna Koreja s spodbudami za dobavne verige električnih vozil, EU pa s Čistim industrijskim dogovorom in novim okvirom za državne pomoči, ki velja od junija 2025. Vsaka vlada odgovori na subvencije drugih z lastnimi, ne glede na to, ali si jih lahko privošči.
Znotraj EU so razlike ogromne. Članice so leta 2024 za državne pomoči namenile 168,23 milijarde evrov oziroma 0,94 odstotka BDP. Nemčija je z 41,37 milijarde sama pokrila četrtino. Sledita Francija in Italija. A če izdatke merimo kot delež BDP, sta na vrhu Madžarska in Romunija z 1,37 do 1,4 odstotka. Slovenija med njimi ni.
EBRD v poročilu opozarja, da revnejše države pogosteje posežejo po cenejših, a bolj škodljivih orodjih – izvoznih prepovedih, kvotah in licenčnih pogojih. Ta ne bremenijo proračuna, a povečujejo stroške za domače proizvajalce in vodijo v napačno razporeditev kapitala in dela. Obenem industrijske politike pogosto zasledujejo več ciljev naenkrat – zeleni prehod, zaščito delovnih mest, varnost dobavnih verig – ki si med seboj nasprotujejo. Če vlada ciljev ne razvrsti po prioriteti, se učinki med seboj izničijo.
“Naš zaključek je, da industrijska politika lahko prinese rezultate, a jo je zelo težko dobro izpeljati,” je povedala Javorcikova. EBRD priporoča jasno opredelitev ciljev, hierarhijo prioritet, mehanizem za vrednotenje učinkov in datum izteka vsake posamezne politike. Danes le manjšina industrijskih politik vsebuje tako imenovan sunset clause, rok, po katerem se pomoč samodejno konča.
Za Slovenijo, ki zeleno preobrazbo financira z evropskimi sredstvi iz Načrta za okrevanje in odpornost, a obenem ohranja obsežno mrežo državnih podjetij, je vprašanje drugačno od nemškega ali madžarskega. Ne gre toliko za to, koliko denarja gre v subvencije, ampak ali državno lastništvo sploh deluje kot industrijska politika – in če da, ali kdo meri njene učinke.
