Na začetku je bilo predvsem veliko dvomov. Slovenija in stanovanjska politika – to je bila desetletja zgodba, ki je bolj kot na evropske strategije spominjala na zasilno lepilo čez stare razpoke. A letošnja mednarodna konferenca Od vizije do doma v Hiši Evropske unije v Ljubljani je prinesla trenutek, ki ga slovenska politika na stanovanjskem področju ni doživela že dolgo – če sploh kdaj. Evropska investicijska banka (EIB) in Razvojna banka Sveta Evrope (CEB) sta Sloveniji izročili skupno deklaracijo o podpori stanovanjski politiki, kar je dejanje, ki ga do zdaj ni prejela še nobena članica EU.
V času, ko mladi v Evropi živijo v podnajemniških sobicah, ki so manjše od nekaterih garaž, ko si vse več družin ne more privoščiti niti osnovnega, je takšna zaveza pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ne gre le za še en dokument ali še eno fotografijo rokovanja – gre za signal, da mednarodne institucije Slovenijo vidijo kot primer dobre prakse.
Evropski veljaki v Ljubljani: redko viden trenutek soglasja
Konferenca se je začela skoraj ceremonialno. Viceguverner CEB Tomáš Boček, podpredsednik EIB Ioannis Tsakiris, premier Robert Golob, minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac in vodja predstavništva Evropske komisije Jerneja Jug Jerše so drug za drugim stopali na oder in v svojih nastopih oblikovali skupno sporočilo: stanovanjska politika je eden osrednjih družbenih izzivov evropske prihodnosti.
Golob je v govoru spomnil, da je slovenska vlada stanovanjsko reformo postavila med najpomembnejše prioritete mandata. Ni prvič poudaril, da želijo do leta 2035 zgraditi sistem, ki bo ljudem zagotavljal dostopna javna najemna stanovanja – in to ne kot lepilo za volilne kampanje, temveč kot del dolgoročne strategije.
“Evropa nas danes uporablja kot zgled,” je dejal in ob tem namenil kar nekaj samozavestnih besed v smeri Bruslja. Po njegovem mnenju smo ena redkih držav, ki zna evropska sredstva na tem področju izkoristiti učinkovito.
Minister Maljevac je bil nekoliko manj zadržan kot običajno. Čeprav so se njegove besede nanašale na podatke in dolgoročne načrte, je bilo čutiti iskreno zadovoljstvo: “V zadnjem desetletju smo lahko z mednarodnimi razvojnimi bankami zgradili več tisoč javnih najemnih stanovanj, čeprav država sama skoraj ni vlagala. Brez njih ne bi šlo.”
Zanimiv ton pa je dodala tudi Jerneja Jug Jerše, ki je v svojem nagovoru opozorila, da je evropska stanovanjska kriza tudi vprašanje demokracije. Ljudje demokracijo čutijo doma – v stiskah, v sobicah, ki jih ne morejo plačati, v prostorih, kjer ne morejo ustvariti družine. In prav zato naj bi Evropska komisija kmalu predstavila prvi evropski načrt za dostopna stanovanja.
Stanovanjska kriza je evropski sistemski problem
Ko je prek videa nastopil Matthew Baldwin iz Evropske komisije, je bilo jasno, da se EU zaveda razsežnosti problema. V svojem govoru je omenil več kot milijon ljudi brez doma, naraščajoče najemnine, prenatrpana stanovanja in dejstvo, da države članice nujno potrebujejo nove modele financiranja.
Slovenija je, zanimivo, predstavljena kot primer, ki bi lahko bil za druge države celo vodilo. Ni popolna, ima svoje težave, a je — kot pravijo v Bruslju — med redkimi, ki je pravočasno začela graditi temelje sistemskega reševanja problema.
Državni sekretar Klemen Ploštajner je nato predstavil cilj, ki je ambiciozen, mogoče celo drzen: v desetih letih nadoknaditi primanjkljaj 20.000 stanovanj. Večina bo javnih, del pa iz novega segmenta cenovno dostopnih stanovanj. Za dosego cilja bo treba povezati celoten ekosistem: od javnih vlagateljev in finančnih institucij, do občin, zemljiške politike, vrednostnih verig gradbeništva in urejanja razmerij med najemniki in državo.
Od vizije do izvedbe – in nazaj na realna tla
Drugi del konference je bil bolj strokoven in manj ceremonialen. Panel, ki sta ga vodili Andreja Cirman in Ivana Katurić, je odprl pomembno vprašanje: Kako prevesti velike besede v dejanska stanovanja?
Na odru so sedeli ljudje, ki vsak dan delajo prav to — borut Jamnik (SID banka), Črtomir Remec (Stanovanjski sklad), strokovnjaki iz EIB, CEB in EBRD. Govorili so o investicijskih modelih, o modernizaciji gradbeništva, o tem, kako potegniti na isti breg javni in zasebni sektor.
Preberite več:
Čeprav je bilo veliko številk, je bilo najbolj jasno nekaj drugega: po dolgem času se zdi, da Slovenija ni prepuščena sama sebi. Da ima partnerje. Da ima podporo. In predvsem, da ima strategijo, ki jo nekdo tudi dejansko jemlje resno.
